Kdo je tu šef?!

Spoštovani!

Vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujemo in postajamo vse boljši in boljši. Slovenija je pretekli četrtek doživela prvo pravo rekonstrukcijo vlade. Odstopi ministrov Bručana, Zupana in Božiča bodo gotovo zapisani v politične anale, saj se je prvič zgodilo, da odstop (bolje rečeno: odstavitev) tolikšnega števila ministrov ni povzročila tudi rekonstrukcije – koalicije.

A takoj mora biti jasno, da gre za tri resorje, ki niso (kot je nekoč v napadu lucidnosti dejal Marjan Podobnik) državotvorna. Zaradi zamenjanega ministra za zdravje se morda zdaj privoščljivo odkašljuje kakšen kadilec, a večjih posledic verjetno ne bo. Minister za visoko šolstvo Zupan je bil sicer morda nočna mora študentske organizacije, a samo zato, ker ga ni več v fotelju to še ne pomeni, da se bodo uresničile vse študentske želje. O ministru Božiču pa itak ne bomo izgubljali besed: Njegova odstavitev je morda še najmanj upravičena, saj ni bil neposredno odgovoren za tragedijo na železniškem prehodu.

Prav Božičeva odstavitev kaže, da gre zgolj za pogojno rekonstrukcijo vlade, saj je bil njen namen pravzaprav utrdili šefa vlade in ne njegove ekipe. Janez Janša se je namreč v zadnjih mesecih relativno nepričakovano znašel sredi minskega polja, kjer ni več popolnoma obvladoval položaja. Dogovor Sanader – Janša je sicer naletel na previdni optimizem, a največ obrvi je vzdignila soglasna podpora hrvaških strank njihovemu premieru, kar mnoge v Sloveniji napeljuje na to, da morda dogovor niti ni tako zelo ugoden za Slovenijo. Na tej strani Kolpe sta (sicer po pričakovanjih) močne zadržke izrazili LDS in braniteljica svete slovenske zemlje, SLS. Pa tudi sicer je Janša za dogovor s Sanaderjem zastavil veliko političnega kapitala – pravzaprav se je politično zakreditiral. Če dodamo še afero SOVA, kjer Tone Rop tako trmasto vztraja pri svojem, da ga je bil Janša prisiljen zares tožiti, potem je jasno, da je moral šef vlade izvesti akcijo discipliniranja lastne ekipe. Da se ne bi slučajno pozabilo, kdo je tu šef.

In če še niste prepričani: Janša je odstavil samo ministre, katerih odstavitev mu ne more povzročiti dolgoročne politične škode. Bručan je bil od vseh ministrov iz kvote SDS politično najšibkejši (čeprav bi morda JJ bolje storil, ko bi iz svojih vrst odstranil kakšnega drugega ministra), Nova Slovenija se je Zupanu odpovedala dosti lažje kot denimo Drobinču, saj sta delo in družina tisti resor, ki zanima katoliško srenja (da o šolstvu sploh ne govorimo), medtem ko jo znanost zanima zgolj pogojno. Kar pa se tiče SLSa pa kakšne hude izbire Janša tudi ni imel, saj bi odstavitev ministra za lokalno samoupravo Žagarja dokončno ustavila že tako ne najbolj ekspeditiven projekt ustanavljanja pokrajin.

In če bi premier res rekonstruiral vlado po načelu iz-vsake-stranke-eden, bi odstavil tudi obrambnega ministra, kar pa mu seveda ne pade niti na kraj pameti, saj bi Erjavec iz pentagona odkorakal naravnost v opozicijo, in nihče pri zdravi pameti si sredi predvolilne kampanije na vratu ne želi besnih upokojencev. Ali pa partizanov. Kar Danila Türka vprašajte.

Mimogrede, Joško Joras je ta konec tedna ponovno poskušal izzvati obmejni incident, pa mu ni uspelo. Dogodek sploh ni prišel na prve strani časopisov na obeh straneh meje. Morda pa vroča telefonska linija med Gregorčičevo in Pantovčakom vendarle obstaja?

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil človek lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

[coolplayer]
ftp://217.72.76.71/prispevki/20070903_komentar.wma
[/coolplayer]