Častno meščanstvo

Spoštovani! Prerekanje okoli podelitve naziva častnega meščana so že nekaj let folklorni dodatek ljubljanski politiki. Letos ni popolnoma nič drugače. Predlog podelitve naziva nekdanjemu (če hočete, zadnjemu socialističnemu) predsedniku predsedstva Slovenije Janezu Stanovniku, je desnemu delu ljubljanskega političnega spektra pognal kri po žilah.


Pri tem moramo biti pošteni in pristaviti, da so bile prve reakcije dosti bolj umirjene in (enkrat za spremembo) relativno dobro argumentirane. Argument, da je primernost podelitve naziva moč soditi tudi po tem, med kakšnimi nominiranci je komisija za nagrade izbirala, je tehten.


A vse skupaj se je – verjetno po nepotrebnem – zreduciralo na vprašanje, zakaj za naziv ni predlagan Boris Pahor. Odziv župana Zorana Jankovića se je glasil, da bi si Pahor priznanje sicer zaslužil, da pa za to ni podlag. Vodja svetniške skupine SDS Dimitrij Kovačič je županov odziv označil za sprenevedanje, češ da obstajajo vse potrebne podlage. A če je verjeti današnji izdaji Dela, je Pahor sam zavrnil imenovanje, češ da se Ljubljana že od konca prve svetovne vojne do Primorske obnaša mačehovsko.


Roko na srce, včasih se res zdi, da aktualna ljubljanska oblast nekatere prejemnike naziva predlaga zgolj zato, da jezi desni pol mestne politike. A po drugi strani Pahorjevo pojasnilo kaže, da tudi desnica pogosto najprej strelja in šele sprašuje. Zato bi bilo (ne glede na to, da se uradna predvolilna kampanja nezadržno bliža, neuradno pa smo že globoko sredi nje) morda vendarle dobro, da bi vprašanje imenovanja častnih meščanov nekoliko razelektrili. Kajti ne glede na morebitno sprejemljivost ali nesprejemljivost častnih meščanov za ta ali oni politični pol ostaja dejstvo, da so vsi dosedanji prejemniki naziva slednjega dejansko zaslužili. In nič drugače ni z letošnjima nominirancema.


Za nekdanjo županjo Nušo Kerševan se že zaradi njene funkcije spodobi, da prejme ta naziv, tako nekako kot je v navadi, da novi predsednik države odlikuje svojega predhodnika, da o njenem delovanju v društvu Zeleni prstan sploh ne govorimo. Pravzaprav se postavlja vprašanje, zakaj častna meščanka postaja šele zdaj.


Janez Stanovnik pa tudi ni kdorsibodi. Med drugim je na položaju predsednika predsedstva pomembno vplival na tok dogodkov, ki so v končni fazi pripeljali do osamosvojitve, nenazadnje tudi tako da se je kot del takratne socialistične oblasti postavil po robu srbskim težnjam po prevzemu oblasti v vseh zveznih organih nekdanje Jugoslavije. Verjetno prav tako ni nepomembno, da je med drugimi odgovornimi funkcijami vrsto let zasedal mesto izvršnega sekretarja ekonomske komisije OZN za Evropo, ki je po Varnostnem svetu najpomembnejše telo ZN. Dokler Danilo Türk ni postal predsedujoči VS OZN in kasneje pomočnik generalnega sekretarja Kofija Anana, je Stanovnik torej imel »rekord« najvišje postavljenega Slovenca v OZN.


Skratka: Oba nagrajenca si naziv gotovo zaslužita. Res pa je tudi, da bi si ga verjetno zaslužili skoraj vsi nominiranci. Denimo Jurij Souček, ki je pred dnevi tako rekoč na odru Mini teatra praznoval svoj 81. rojstni dan in kljub letom še naprej navdušuje staro in mlado. A redko kateri izbor je pošten v očeh vseh opazovalcev. To pa ne pomeni, da je letošnja podelitev naziva kakorkoli manjvredna. Prestolnica se po poklonila dvema zaslužnima meščanoma. Kakor se le tolikokrat doslej, in kakor se še – upamo – bo velikokrat.


Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?


Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published.