Čisto navaden državni udar

Spoštovani! Ko je konec preteklega egiptovski predsednik Hosni Mubarak vendarle dojel, da se je njegova tridesetletna vladavina znašla na smetišču zgodovine, je večina, hm, svobodnega sveta skupaj s protestniki na trgu Tahrir izbruhnila v nekontrolirano navdušenje. Da je pri tem oblast prevzela vojska nikogar ni zares motilo.

Tudi Slovenija je bila (s častnimi izjemami) deležna navdušenih novinarskih poročil, analiz in napovedi. Medtem pa so se na televiziji pojavili starčki v generalskih uniformah, ki so s poveljniškim glasom narodu povedala, da naj gredo domov in da bodo od tu naprej oni poskrbeli za stvari.

V dobrih starih časih hladne vojne bi se temu reklo državni udar. Danes pa v navalu nemogoče naivnosti mnogi še vedno razglašajo zmago protestnikov. Pa je res takšna razlika? Ko so protesti dosegli prvi vrhunec, je Mubarak del svojih pristojnosti prenesel na novoimenovanega podpredsednika Suljemanija in obljubil poštene volitve septembra letos. In kaj obljublja vrhovni vojaški svet? Demokratične volitve čez pol leta.

Ne samo to: v dveh dneh, odkar je vojska prevzela oblast v Egiptu, je, če sodimo po poročilih domačih in tujih medijev, sicer skrajšala policijsko uro, je pa zato začela zapirati preostale protestnike, prepovedala stavke in odpravila ustavo.

Dobro, morebiti bo čez šest mesecev res bolje in popolnoma možno je, da v Egiptu in podobnih deželah brez neke resne demokratične tradicije ne gre drugače. A če odmislimo vsa čustva, energijo in klike na omrežjih Facebook in Twitter, potem lahko ugotovimo, da je enega vojaškega častnika na čelu države zamenjal drugi, vlado pa je nadomestil generalštab vojske, ki po lastnih besedah »preučuje zahteve protestnikov«.

Pogled v zgodovino kaže, da ima vojska grdo navado, da težko sestopi z oblasti. Samo v 21. stoletju je bilo po svetu več kot deset državnih udarov in skoraj povsod, kjer je bila vpletena vojska, je ta še vedno na oblasti ali vsaj blizu nje. Bati se je, da v Egiptu ne bo nič drugače.

Kod ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc