Čustva po službeni dolžnosti

Spoštovani! Ritualno obžalovanje, v katerega slovenski velmožje in žene zapadejo ob vsakem novem odkritju grobišča, je z odkopom Hude jame oziroma Barbara rova dobilo nov pospešek. Ponovno so bili vsi »šokirani, vidno pretreseni in užaloščeni«. Ali vsaj nekaj od tega.

A zdi se, da dandanes ta nabor čustev doživijo le še tisti, ki ga morajo. Takorekoč po službeni dolžnosti. Ostali so na vedno nove kosti bolj ali manj otopeli. V času, ko veliko ljudi že čaka v vrsti na zavodu za zaposlovanje, še večim pa to vsak dan bolj grozi, je razmišljanje o povojnih pobojih za marsikoga luksuz, ki si ga enostavno ne more privoščiti. To seveda ne pomeni, da se to obdobje slovenske zgodovine ne sme raziskati ali da se ne sme ugotoviti krivcev za ta dejanja, bilo pa bi prav, da se počasi tudi ta epizoda postavi v dejanski kontekst časa in prostora, v katerem se je zgodila. A to so na žalost zgolj pobožne želje.

Zgodba je seveda tipično balkanska, kjer so kosti naložene v plasteh, pač odvisno od tega, katera vojska je drvela čez »te prostore« in koliko medsebojnega obračunavanja je potem sledilo. Seveda potem ni čudno, da kosti žrtev jugoslovanskih vojn pred dvajsetimi leti trohnijo v imenu tistih kosti, ki so se v imenu kdove česa nabirale zadnjih šeststo let. Posledično je z vsako morijo več razlogov na naslednji pokol. Zgodba je seveda tudi tipično evropska, kjer so kobajagi demokratični režimi tako ali drugače eliminirali politične in ideološke nasprotnike.. Razlika je seveda ta, da je evropskim voditeljem kristalno jasno, kdo je vojno začel in kdo je v njej zmagal.

S povojnimi poboji je namreč tako, kot s slovensko-hrvaškimi odnosi. Vsaj eni strani ustreza, da se zgodba nikoli ne zaključi. Obet mastnih časopisnih naslovov, prvih minut v elektronskih medijih in poceni političnih točk je preveč mamljiv, da bi ga izpustil. In tako se smrti, ki so tako ali drugače posledica druge svetovne vojne, ponovno izkoriščajo za relativizacijo zmage nad nacizmom in fašizmom, odpiranje starih ran pa potem mnogi zlorabijo še za aktualna obračunavanja. In v tem kontekstu se dogaja tudi »čustvovanje po službeni dolžnosti«. Ne zaradi tega, ker bi bilo komu res kaj do žrtev v tistih jamah, pač pa zato, da se upravičijo aktualne politične pozicije, ki slovenskemu narodu onemogočajo, da se izvije iz politično ustvarjene povojne travme, ki zamegljuje dejstvo, da se je druga svetovna vojna v Evropi končala na slovenskih tleh in da je v njej slovenski narod sam, brez resne pomoči zaveznikov premagal neskončno močnejšega sovražnika.

In te aktualne politične pozicije nikakor niso naključne. Pahorjeva vlada se je namreč ponovno lotila zakona o žrtvah povojnega nasilja, vsebina katerega bo ključna za neko uradno interpretacijo te epizode slovenske zgodovine. Težnje po reviziji zgodovine seveda obstajajo predvsem na desnem delu političnega spektra in prav zaradi njih zakon do sedaj še ni ugledal luči sveta in povsem možno je, da je Huda jama in serijsko zgražanje, ki je sledilo njenemu odprtju zgolj začetek miniranja zakona, ki ne bi pomenil popolnega posilstva zgodovine .

O vzgibih, vzrokih in povodih za dogodke pred, med in drugo svetovno vojno je veliko povedal že pokojni predsednik Drnovšek, ki je svaril pred prenašanjem takratnih travm v sedanjost. A kot vedno, nekateri v tej državi pozabljajo hitreje kot poslušajo, zato se Drnovškovega govora na Teharjah spominja le malokdo.

Ob tem premisleku dobi izjava predsednika Türka o drugorazrednih temah, ki mu je, priznajmo, nekoliko nepremišljeno ušla ta konec tedna, povsem drug pomen. Tema ni nepomembna, a v primerjavi s stiskami živečih je usoda mrtvih neštetokrat manj aktualna. A zato nič manj eksplozivna, še posebej če se bo spet našel kdo, ki bo današnjo stisko hotel izkoristiti za potvarjanje zgodovine.

Glede na to, da je državni zbor v tem mandatu enkrat že izbiral med dejstvi in fikcijo, ter izbral slednjo, obeti niso najboljši.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc