Erjavčevo rudarsko kadrovanje

Spoštovani! Vladanje je vsekakor vznemirljiva dejavnost, neke vrste poklic, za katerega se ni mogoče kvalificirati s spričevalom, diplomo ali doktoratom vladarja. Tako je bilo vseskozi doslej in tudi z bolonjsko reformo visokega šolstva nista bila uvedena ne predmetnik ne univerza za diplomante – vladarje. Še ne. Vsaj za zdaj…

Pravzaprav gre pri vladanju za knapovsko garanje posebne vrste, kjer en sam sicer lahko naredi veliko škode, vendar po izkušnjah s totalitarizmi različnih vrst, je za to – vsaj zdi se tako – v razvitih demokracijah vse manj možnosti. A nukleusi demokratičnih sistemov – stranke, torej, na kaj takega še zdaleč niso imuni. Če so izumirajoči rudarji zvečine dobro skriti globoko pod zemljo in vstopijo skozi veliki šaht v javnost najpogosteje kot trupla, je rudarjenje na oblasti nenehno vsem na očeh. Več ali manj. Tako je bilo že pred letom dni, ko so sestavljali sedanjo rudniško izmeno – za razliko od prejšnje alpinistične ali vsaj gorniške na Gregorčičevi, precej jasno, da gre za kompromis med politični programi in osebnimi interesi znotraj posameznih koalicijskih strank kakor tudi med njimi in da ni nujno, da bi lanskega decembra sestavljena ekipa zdržala ves mandat. Iskanje ravnotežja med skupnimi cilji, ki jih definirata in vzpostavljata stroka in politika, ter osebnimi intresi, je seveda zahtevno opravilo na kateri koli ravni vladanja ali upravljanja.

Če je pred letom dni pri iskanju »svojih« dveh ministrov, potem ko se sam ni uspel zriniti nazaj na komandni sedež v državotvornem oklepniku ali vsaj na tistega modrega med represivnimi, moral pristati na rešitve, ki so mu jih na mizo prinesli s kuvertami z Levstikove, je moral Karl Erjavec, zato da je osebno obstal v igri, pristati na izjemno zahtevno okolje in prostor. Da v sili vrag muhe žre, se je pokazalo prav v teh dneh in tednih. Na otvoritvi 9.festivala za tretje življenjsko obdobje ga je predsednik vlade, potem, ko je pripravljeni govor spravil v žep, zaradi Desusovih ugovorov predlaganim zamrznitvam pokojnin, ki se jim na koncu ni uspel povsem izogniti, nespretno povzdignil na raven »tečneža, ki mu že štirinajst dni skače po živcih«. Konec minulega tedna pa je znova dobil priložnost. Videti je, da se mu zdi, da je znova postal »neki faktor« aktualne slovenske politike, »brez katerega ne gre«, kakor je bil – rahlo parafrazirano – eden od njegovih predvolilnih sloganov.

Takoj, ko je Pahor – kljub nenehnemu iskanju najboljših piarovcev – po kosilu v domači strankini hiši znova nepsretno objavljal približne resnice o odstopih ali odhodih dveh, morda treh ministrov skratka, o nujni, vsaj minimalni rekonstrukciji vlade, je Erjavec že pred tem hitel z drdranjem sporočila, kako so v stranki pripravljeni na zamenjavo »njihove« ministrice za lokalno samoupravo, ki se baje ne razume najbolje z ministrom za evropske zadeve in razvoj, zaradi česar smo tudi ob znatna evropska sredstva. Desusov prvi mož že od četrtka zvečer, še pred potrditvijo te informacije na petkovem predsedstvu SD, ustvarja vtis, da so sprožili kadrovske postopke – ki jih lani pred oblikovanjem vlade niso, ko jim je bila v »njihovo ministrsko kvoto« poslana zdaj odstopljajoča ministrica. Kaj šele, da bi poskbeli za promocijo in uveljavitev strankinih programskih predlogov in zahtev za koalicijski sporazum o vzpostavitvi pokrajin in preureditvi volilne zakonodaje, po kateri župani ne bi mogli biti hkrati tudi poslanci. Te njihove orehe jim zares trejo drugi. In tretji »njegov« minister, tisti za delo, družino in socialne zadeve, ki pa za zdaj še ne odstopa, pač pa orje po Desusovem polju političnih – zlasti sistemskih vsebin, tako, kot da se Erjavčevih to sploh ne tiče.

Najvišje organe stranke je takrat pri sestavljanju vlade uspel prepričati v elegantnost in odličnost take rešitve, tudi tako, da je netočno informiral svoj najvišji organ in manipuliral s popolnim soglasjem o teh imenovanjih v organih in v stranki – brez sence dvoma. Ne bo presenečenje, če bo tokrat Erjavec res imel v stranki usklajeni predlog za novo ime namesto ministrice, saj si je v stranki vzpostavil učinkovit instrumentarij za nabor povzpetnih prijateljev in privržencev – ne glede na politično in aktvistično kratko obdobje njihovega naprezanja v stranki ali morda celo ne glede na strokovno specialnost. Zveni spretno, vsekakor, le da ni povsem gotovo, da tudi Pahor nima že pripravljenega predlog za Erjavca, ki bo kljub ropotu moral znova stopiti korak ali dva v njegovo senco.

Dosedanja »tematska« ali »projektna« zavezništva z drugo in četrto koalicijsko stranko so mu občasno še kar uspevala, v glavnem na obrobnih stvareh. Če bo Erjavec tokrat uspel, lahko pomeni, da ima Pahor vsaj do naslednjega ovinka na tem kolovozu zaveznika, ki bo verno stal v njegovi senci, da se kaj hujšega pač ne more zgoditi. Zanj. Tako, kot je bilo to pri nepodpori predvolilnemu trojčku v tistem delu kampanje, ki se je močno vezala na Ljubljano in župana Jankoviča, kjer se Erjavec ni hotel izpostaviti, saj je do konca računal tudi na drugo možnost namreč: na ponovni mandat Janeza Janše. Zaradi te njegove oportunistične medlosti in spleteničenega vodenja volilne kampanje, je bil rezultat za njegovo stranko v prestolnici ravno toliko pod vstopnim pragom, da Desus ni dobil osmega poslanca.

Resnici na ljubo: o težavah na ministrstvu za lokalno samoupravo se govori vsaj od letošnjega maja, tako da je bilo za pripravo dobrega predloga v Desusu dovolj časa in je morda res na seznamu imen že kaj zaznamkov. Zelo verjetno je, da sta bila medtem nagovarjana vsaj dva: ena in eden. Ena je zelo verjetno sedanja državna sekretarka, eden, pa Karlov prijatelj. Toda… morda pa ima Pahor vendarle svojega, najboljšega kandidata. Nobena od možnih odločitev ni posebej sijajna za Erjavca. Hitra »zmaga« z Desusovim predlogom bi bila morda kot poživljajoča infuzija – predvsem za stranko, manj za vlado, še manj za državo. Vendar cena ne bo nizka in – račun še pride.

Že letos? Malo verjetno, ko – kljub premišljenim in dobro merjenim naporom opozicije, zanesljivo še ne bo konec mandata te vlade in lani izvoljenega državnega zbora. Kljub izjemnim in in dneva v dan hujšim knapovskim naporom, se zlepa nihče od oblastnikov ne bo odrekel štruci belega kruha, četudi bi najboljši del – krajce – v znak protikrizni solidarnosti – prepustili ljudstvu.

Tega mandata še dolgo ne bo konec… Lahko se sicer zgodi, da bodo medtem zasuli še kakšen jašek ali rov še za katerega od zlatokopov v katerem od resorskih rudnikov, kjer bi pričakovali morda tudi Erjavca in njegove…

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta!

Komentar je spesnil človek Lubenica, prebral pa sem ga Andrej Pengov