Gnila jabolka in drevo sovraštva

Spoštovani! Norveška je v očeh mnogih veljala takorekoč za ideal družbe, ki je našla odgovore na vprašanja sodobnega sveta: od socialne varnosti preko kulture dialoga do mesebojne tolerance. Pogled od zunaj pogosto zabriše notranje razlike in razpoke, a kljub vsemu se je zdelo, da vse skupaj funkcionira. Zato sta petkova bombni napad in pokol toliko težje razumljiva. Tisto, česar ne razumemo, pa vse prepogosto odpravimo s pojasnilom, da gre za eksces duševno bolnega posameznika.

Ko so na plan začele prihajati informacije o motivih za morilski pohod Andersa Behringa Breivika, se je začela oblikovali slika, ki mnogim ni bila všeč. Morilec je namreč v svoja razmišljanja vpletel diskurz, ki nasprotuje multikulturni družbi, tolerantnosti do drugačnih in poveličuje nacionalizem v njegovi najbolj izprijeni obliki ter poziva na kulturni boj. Ko je zločinec, ki je napadel vladno četrt in poletni tabor norveške laburistične stranke samega sebe opisal kot kristjana in konservativca, ni bilo mogoče več ignorirati politične komponente celotne zgodbe.

Težava je namreč v tem, da so ideje, ki so – kot kaže – motivitale norveškega napadalca v zadnjih letih domovinsko pravico dobile tudi v bolj zmernih krogih politične desnice. Ta zaskrbljujoč trend še zdaleč ni nov in ga lahko spremljamo praktično v vseh evropskih državah. S porastom nacionalizma in ksenofobije se je začela tudi transformacija in radikalizacija političnega prostora. Na splošno bi pojav lahko opisali kot fazni zamik v desno, saj se je levica, iščoč odgovore na izzive post-socialistične realnosti premaknila močno proti centru, desnica pa je te iste odgovore začela iskati s flitranjem na skrajni desnici.

Bodimo pošteni. To se ni dogajalo čisto povsod in vsekakor ne povsod v enaki meri, a trend je več kot opazen. Od porasta islamofobije in intenzivnega sklicevanja na krščanske korenine, do zapiranja mej in pošiljanja tujcev “tja, od koder so prišli” do vedno bolj pogostega iskanja vzroka vseh domačih težav tik za mejo in strašenja s komunistično pošastjo, ki da še vedno ždi v temi. Belgija, Finska, Nemčija, Hrvaška, Slovaška, Avstrija, Francija, Madžarska ali Slovenija praktično vseeno je, kam pogledate, povsod boste našli podobne elemente. Od petka dalje vemo, da so tudi na Norveškem.

S tem, ko so stranke zmerne sredine vedno bolj očitno prevzemale retoriko in ideje skrajne desnice so se igrale z vedno bolj vročim ognjem. Kratkoročno so pridobivale glasove, dologoročno pa so dajale legitimnost zavržnim idejam, ki so počasi a zanesljivo postajale del dnevnega političnega diskurza. A bolj kot se je ta diskurz radikaliziral, večji je bil razkorak med izrečenim in udejanjenim. Po eni strani hvalabogu, saj je stara celina že prevečkrat videla film, v katerem je oblastna stranka oziroma ideologija z ognjem in mečem čistila vse in vsakogar, ki jih ni bil po meri. Po drugi strani pa je povsem logično, da skrajneži naredijo točno tisto, kar politiki, iščoč glasove, govorijo.

Zato je seveda razumljivo, da so stranke evropske in malo manj evropske desnice pohitele in se kar se da distancirale od dejanj Andersa Behringa Breivika. Na splošno so ga označili za norca, za posamičen eksces, ki je sicer grozljiv, a nepredvidljiv. A teorija “gnilega jabolka” načrtno ali nenačrtno spregleda dejstvo, da je “mainstream” desnica v iskanju glasov to in še kakšno jabolko sistematično zalivala s trepljanjem po rami in prigovarjanjen, da je res čas, da se prisluhne tudi takšnim mnenjem in jim tudi drugače pihala na dušo. V petek je bil surovo izstavljen račun za takšno ravnanje. Ni ne prvi, ne zadnji. Vprašanje je le, koliko gnilih jabolk bo potrebnih, da bomo ugotovili, da ni problem v sadežu, ampak v tistih, ki takšno drevo sovraštva ohranjajo pri življenju.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.