Kandidirajte!

Spoštovani!

Do predsedniških volitev sta še točno dva meseca, danes pa so začeli teči – kot se temu uradno reče – roki za volilna opravila. Po domače to pomeni, da lahko – če slučajno nimate kaj pametnejšega za početi – začnete zbirati podpise za kandidaturo za predsednika države. Še bolje bo, če boste kandidirali za predsednico, kajti bežen pregled ponovno pokaže, da na Erjavčevi še nekaj časa ne bo treba zamenjati table, na kateri piše Urad predsednika republike.

Bodimo kruti in povejmo naravnost, da obe kandidatki nimata niti najmanjših možnosti za izvolitev. Elena Pečarič je kar naravnost povedala, da kandidira predvsem zato, da bi pozornost usmerila na težave, s katerimi se srečujejo invalidi, o Moniki Piberl, ki da ji grozijo in jo skušajo podkupiti, naj ne kandidira, pa sploh ne bomo izgubljali besed.

Seveda je lepo in prav, da lahko v naši ljubi mali državici na sončni strani Alp, ki jo čutimo, v kateri se menda odvija zlata doba in ki postaja svetilnik v enaindvajsetem stoletju, za šefa države kandidira kdorkoli. Konec koncev je to čar demokracije. Kar spomnimo se Ivana Krambergerja, ki je pred petnajstimi in več leti pobiral odstotke, ki mu jih danes lahko zavida marsikatera resna politična stranka. Po drugi strani pa je res, da je politika danes – hvalabogu – postala rahlo bolj predvidljiva reč, pa tudi s predsedniki države je imela Slovenija doslej neznansko srečo – konec koncev so Drnovškove new-ageovske eskapade in plesi dežja pomenili nujno potreben antipod zapetosti, skrivnostnosti in aparatčikovskemu duhu sedanje vlade.

In glede na to, da politika v tej deželi postaja vedno bolj podobna avtoličarstvu – vsaj po spolni strukturi zaposlenih, je zato nujno, da Slovenija dobi resno kandidatko za predsednico. A žal je tako, da je bila najbolj kredibilna kandidatka dosedaj aktualna vrhovna državna tožilka, ki se je v anale politične zgodovine zapisala s krikom, da je »Nekaj treba storiti«, dobili pa smo – novih petdeset riti. A pustimo to. Če ni šlo prvič, bo šlo pa morda petnajstič.

Kajti resnica je ta, da moški kandidati sproducirajo neskončno več političnih bizarnosti, in kot kaže bo tudi letos tako. Če za začetek odmislimo Arturja Šterna, ki očitno napoveduje kandidaturo z enim samim čevljem (bogve, morda s tem napoveduje skromno kampanijo), potem lahko vedno računate na Zmaga Jelinčiča Plemenitega, ki je že predlagal nacionalno zavedno zlorabo drog, po kateri bi slovenski hašišarji gojili izključno domačo travo in se dobesedno zadevali z »naše gore listom«. Izjava je seveda kronski dokaz, da Zmago še nikoli ni spohal nobenega jointa (kvečjemu kakšno bedarijo), saj domačica na slovenskem trgu obstaja že od pamtiveka, pa tudi producenti zelenega niso od muh.

O Peterletovi ljudskosti ne bomo, saj je samo vprašanje časa, kdaj bo kakšen vesten PR-ovec potegnil (zgrešeno, a učinkovito) vzporednico med Lojzetovimi in Stalinovimi orglicami, dobri profesor Danilo Türk vas v vsej svoji univerzitetni ljudskosti prepričuje, da je eden od nas in vas, čeprav je že na prvi pogled jasno, da je in bo ostal profesor in diplomat, medtem ko se Mitja Gaspari propagira po alter-rock festivalih, kjer zgleda približno tako kot fuksija v nasadu mesojedih rastlin.

A v tej deželi ni nič nemogoče. Vsaj odkar si je aktualni predsednik na glavo posadil vejice in se razglasil za duhovnega vodjo. Zato lahko cinično ugotovimo, da je najbolj resničen (se pravi, resničnosti) kandidat pravzaprav Jože Andrijaš, ki je zmagal na kao-izboru za kandidata v Hribar Showu, zdaj pa zgodbo nadaljuje ob podpori Don Corleoneja. Andrijaš je pravzaprav arhetip sodobnega kadidata. Medijsko sproduciran, s političnim programom, ki ga lahko zajame v dvajsetsekundni izjavi in s podporo tako ali drugače sumljivega kapitala, ki bo po uspešni izvolitvi domnevno neodvisnemu kandidatu pet let izstavljal račun.

Zato, dame in gospodje, kandidirajte. Pa četudi za predsednika države. Če lahko oni, lahko tudi vi. Konec koncev ima vsak narod takšnega predsednika kot si ga zasluži

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta…

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc