Lažni preroki

Spoštovani! V brilijantnem filmu ekipe Monty Python Brianovo življenje je prizor, v katerem se v starodavnem Jeruzalemu ljudstvo gnete pred vrsto prerokov, od katerih vsak predava svojo, edino zveličavno resnico in obljublja večno trpljenje, solze in sploh neprijetnosti tistim, ki ga ne bodo upoštevali. Nekaj podobnega lahko že nekaj časa opazujemo v Sloveniji, kjer se je do konca razpasel trend “strokovnjakov” za to in ono: od ustavnih sprememeb preko višine trave na stožiškem stadionu do pokojninske reforme.

Zadnji tak primer je fiasko vladnega spota z Urško Čepin. Dobro, stvar res potrebuje analizo, saj še vedno ni povsem jasno, katera bistra buča je prišla do sklepa, da bodo ljudje, ki glas proti pokojninski reformi utemeljujejo z bizarnostmi, ki jih v spotu trosi Urška Čepin, zaradi tega premislili in glasovali za. V človeški (toliko bolj v slovenski) naravi je, da ogledalo, ki nam ga nekdo nastavi razbijemo, kadar nam podoba v njem ni všeč. Ne glede na posledice.

A to, da ga potem po dolgem in počez analizirajo eni in isti ljudje, ki se svaljkajo od medija do medija, kjer potem razpredajo svoje globokoumnosti, na nek način zgolj poudarja sporočilo bizarke s Čepinovo. Ko, sicer problematično, vladno kampanijo za pokojninsko reformo skupaj komentirajo Nina Zidar Klemenčič, Miro Kline, Mišo Alkalaj in Žiga Vavpotič, postane jasno, da je v bistvu popolnoma vseeno, kaj kdo pove, važno, da so mnenja takojšnja in udarna in – posledično – neuporabna.

Trije od štirih se od vsega PRja spoznajo le na lastni PR, medtem ko je četrti (Kline, namreč) takorekoč aboniran na komentiranje vsakršnih političnih kampanij, kot da v tej državi nimamo nikogar drugega, ki bi se ukvarjal s to temo. A raven javne razprave je v tej državi očitno zdrsnila tako nizko, da lahko vsakdo legitimno razpravlja o vsem, tudi o tistem, na kar se ne spozna. Denimo, Urška Čepin o pokojninski reformi.

V takšnih razmerah seveda najbolj cvetijo najbolj radikalne in na videz enostavne ideje, ki po pravilu niso premišljene dlje od prvega koraka. Pa še ta je navadno destruktiven in ne konstruktiven. Vsa ta množica lažnih medijskih prerokov pa seveda zgolj gnoji njivo nezadovoljstva, na kateri bo – če bodo šle stvari tako naprej – kaj kmalu zrasel nekdo, za katerega se bo zdelo, da ima vse odgovore. V filmu Brianovo življenje je imelo človeštvo to srečo, da je bil glavni junak v vodjo vloge potisnjen. V primeru Slovenije se je bati, da si tovrstni vodja te vloge želel in jo bo izkoristil do maksimuma.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc