Lekcije neke volilne nedelje

Spoštovani! Rezultati včerajšnjih lokalnih volitev v Ljubljani ne puščajo nikakršnega dvoma. Zoran Janković in njegova lista ta hip daleč najmočnejša politična sila v prestolnici. Ne samo, da je Janković spet povozil konkurenco na županskem delu volitev, njegova lista je ohranila in – kot kaže – celo povečala absolutno večino v mestnem svetu, poleg tega pa je še zmagala šestnajstih od sedemnajstih četrtnih skupnostih, pa še v Sostrem so osvojili enako število sedežev kot konkurenčna SDS.

A analiza včerajšnjega volilnega rezultata je večplastna. Najprej seveda v oči zbode nizka volilna udeležba. Ta, kot vse kaže ne bo presegla petdesetih odstotkov. Takole, čez prst, se ponujata dva nasprotujoča si odgovora: pod a) da Zoran Janković nima več toliko podpore kot pred štirimi leti, a da konkurenca ni ponudila prave alternative in so zato volivci ostali doma in b) da je bila Jankovićeva prednost tako velika, da se ljudem ni ljubilo na volitve in so ostali doma.

Verjetno sta do neke mere pravilna oba odgovora. Če gledamo absolutno število glasov, je Janković dobil skoraj 20.000 glasov manj kot pred štirimi leti. A po drugi strani so pomembno manj glasov dobile tudi vse ostale politične opcije v mestu, tako da kakšne velike selitve glasov tu ni bilo, neto izkupiček pa je tehtnico še bolj nagnil v prid Jankoviću. To pa pomeni, da je izid včerajšnjih volitev res v prvi vrsti nezaupnica političnim strankam.

Kajti, tudi če privzamemo, da je veliko ljudi nad Jankovićem razočaranih, ostaja dejstvo, da se to razočaranje ni prelilo v povečano priljubljenost strank. Kar, ob vehementnih napovedih taistih strank, da Jankoviću nikakor ne bo uspelo obdržati večine v mestnem svetu, v bistvu še potencira njihov poraz.

A hkrati lahko iz včerajšnjih volitev potegnemo še nekaj konkretnih lekcij, ki se bodo – upamo – počasi vendarle prijele tistih, ki vedrijo in oblačijo v mestni politiki.

Začnemo lahko s tem, da brez županskega kandidata v Ljubljani ne kaže nastopiti. To si bodo verjetno pri LDS zapomnili za vse večne čase. Ne glede na včerajšnja pojasnila Aleša Zalarja, češ da LDS danes ni LDS pred štirimi leti je jasno, da priti s petih na en sam svetniški sedež ni nič drugega, kot poraz.

Po drugi strani pa samo dejstvo, da stranka ima županskega kandidata, še ne pomeni, da je prisotnost v mestnem svetu zagotovljena, kar so najbrž ugotovili pri Zares. Milan Hosta je bil sicer programsko sila zanimiv kandidat, še posebej potem, ko je ugotovil, da je lahko drugačen od konkurence. A to je – na njegovo žalost – ugotovil prepozno in Zares je bila, kot kaže, za par desetink prekratka za vstop v mestni svet.

Po drugi strani pa lahko diverzantska akcija, kot si jo je z (sicer neuspešnim) rušenjem prostorskega načrta privoščil Miha Jazbinšek, obrodi bogate sadove. To, da samotni jezdec ljubljanskega mestnega sveta ne bo več tako zelo osamljen, je že samo po sebi dogodek par-excellence, bo pa zanimivo videti, kako se bo Jazby, ki velja za ljubljanski politični one-man-band, znašel v družbi še enega svetnika.

O zgodbah o uvoženih kandidatih, ki si mesec dni pred volitvami uredijo stalno prebivališče v Ljubljani, tokrat ne bomo, saj to niti ni tako zelo važno. Bolj pomembno je dejstvo, da aktualni oblasti tokrat ni mogoče očitati, da je bila izvoljena zgolj na podlagi nekih proti-vladnih emocij. A hkrati bo odpadel tudi argument, ki smo ga od starega-novega župana v preteklih letih velikokrat slišali, češ kako vlada nima posluha za mesto.

Če bo v naslednjih dveh letih med mestom in državo pokalo, bo pokalo zaradi političnih in ne ideoloških razlogov. Če kdo, potem ima levica talent za prepiranje v lastnih vrstah in kaj lahko se zna zgoditi, da bo udobna večina, ki jo bo župan Janković užival v mestnem svetu, pomenila toliko bolj razburkano morje odnosov med mestom in državo.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc