Leto histerije in črednega nagona

Spoštovani! Dva tisoč deseto je bilo, milo rečeno, pestro. Glede na nepredvidljivost, ni dvakrat reči, da nas v preostalih štirih dnevih čaka še kakšno presenečene. A če bi morali izbrati fenomen, ki je – poleg gospodarske krize – najbolj zaznamoval iztekajoče se leto, bi to bila verjetno praktično popolna erozija javne razprave.

To, da je slovenski del interneta gojišče raznoraznih verbalnih retardiranosti je jasno že nekaj časa, a tisto, čemur smo bili priča letos, je prelivanje histerije, črednega nagona in napol preverjenih govoric in insinuacij v splošne medije, še posebej v njihove elektronske oziroma spletne edicije.

V vedno hitrejšem »novičarskem ciklu«, kjer je reakcijski čas skrajšan na najmanjšo možno mero, vsaka, še tako majhna podrobnost pridobi na teži, saj novejše informacije pomenijo več obiskanosti, več zadetkov na spletni strani in večji delež tako ali tako silno razdrobljenega oglaševalskega kolača.

A čeprav je osnovni namen verjetno dosežen, je stranska posledica ta, da v letošnjem letu pogosto ni bilo več mogoče razločiti med spletnimi stranmi resnih medijev in spletnimi stranmi, ki živijo od govoric, Še več: prvi so slednje velikokrat kar naravnost navajali kot vir in s tem govoricam avtomatično podajali kredibilnost.

Dodatno so k temu prispevali tudi drugi akterji v javnih razpravah, še najbolj politične stranke in razne interesne skupine, ki medija orodja vedno bolj neposredno uporabljajo za razširjanje svojih stališč in propagande in ki pri njihovem razširjanju vedno lažje zaobidejo tako same tradicionalne medije kot njihove spletne izpostave in potem pogosto same funkcionirajo kot vir informacij.

Slednje (ne glede na to, kdo jih objavi) pogosto ne zdržijo kritične presoje, a se kljub temu pojavljajo v javnih razpravah kot relevantna dejstva, saj se je – ravno s tem, ko so ga posvojili tudi splošni mediji – uveljavil princip, da je prva objava tudi edina resnična.

Vse to seveda nujno vodi v to, da javno debato dirigirajo najhitrejši in najglasnejši, to pa seveda pomeni vse večje škandaliziranje dogodkov, histeriziranje reakcij in povezovanje stvari, ki nimajo nikakršne zveze. In ko se tak balon odcepi od bistva same zgodbe in postane svet zase, naenkrat ni več važno, kaj je res in kaj ne, važno je le, kaj se tisti hip vpije. In z redkimi izjemami, kot je bil (na srečo) arbitražni sporazum, se je v letošnjem letu se je čisto preveč vpilo in čisto premalo gledalo na dejstva.

Kdo ve, morda pa bo kljub vsemu konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.