Nekaj sila enostavnega

Spoštovani!

Preteklo soboto se je v Ljubljani zbirala večdesettisočglava množica, ki je finančnim ministrom in šefom centralnih bank sporočala nekaj sila enostavnega: Višje plače.

Ko v delavskem boju stvari postanejo enostavne, je to znak za alarm. Dolgo je že minilo, odkar je na transparentih pisalo kaj tako enostavnega. Zadnje čase smo bili bolj navajeni socialne metafizike, ki se je vrtela okrog količnikov, dodatkov, bonitet, malice in odmora. Zdaj pa se kar naenkrat pogovarjamo o kategorijah, ki jih razumemo vsi.

20080407_komentar.jpg

In ko rečemo vsi, s tem seveda mislimo tudi na tiste, ki v soboto niso demonstrirali, ampak so računali, kako bodo sestavili konec s koncem zdaj, ko se inflacija umirja samo v glavah vladnih ekonomistov. Cene so pač nekaj, kar občuti vsakdo, kateremu nakupa novih oblačil ne pokrivajo stroški za reprezentanco ali pa se ne prehranjuje v ultra-ugodni parlamentarni menzi.

Razlog za demonstracije je bil seveda neformalni sestanek evropskega ECOFIN-a, organa s seksi imenom, ki združuje evrobankirje in evrofinančne mininistre. Ti so se v neformalnem okolju protokolarnega objekta Brdo lahko sprostili in sneli kravate, uživali v kulinaričnih dobrotah in premetavali številke, medtem ko je zunaj čik kadila inflacija in čakala, da jo sprejmejo na pogovor. Nato so ugotovili, da je glavni problem staranje prebivalstva.

Logično, kajne? Če ne razumete, je to morda zato, ker plačujete račune kot vsak normalen državljan.

No, če od finančnikov lahko pričakujemo, da se bolje počutijo v družbi številk in drugih finančnikov, pa je treba pohvaliti premiera Janeza Janšo, ki je na pogovor sprejel predstavnike demonstrirajočih delavcev, jih prisluhnil, se z njimi strinjal in jim obljubil, da bo v prihodnjih tednih in mesecih ta vprašanja prenesel na evropsko raven.

Premier Janša je verjetno za hip pozabil, da je tudi ob sobotah predsedujoči Svetu Evropske unije, da se je pogovor že odvijal na evropski ravni in da delavci iz devetindvajsetih evropskih držav niso bili na turističnem obisku. Skratka – nobene potrebe ni za »prenos na evropsko raven«. Glede na to, da je Janša ta hip človek, ki določa dnevni red Evropske Unije bi lahko mirne duše pod točko razno vključil delavske plače, ne pa da se obnaša, kot da mora napisati uradni dopis, ga s povratnico poslati v Bruselj in nato čakati trideset dni, da poteče rok za pritožbo. In to taisti premier, ki so ga doma polna usta pregona sumljivih kapitalistov.

Skratka – vse skupaj je izgledalo kot sindikalni žur, kot mokra vaja za prvi maj. Delavcev spet nihče ni zares poslušal. Ko pa bo enkrat počilo, se bodo vsi spet nedolžno spraševali – kaj smo vam pa naredili?

Vprašanje bo seveda napačno. Ne »kaj so naredili«. Česa niso naredili, ko je bil za to čas.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

[coolplayer]
mms://217.72.76.71/KAOSOD/prispevki/20080407_komentar.wma
[/coolplayer]

Leave a Reply

Your email address will not be published.