Ni važno, kakšne barve je mačka

Spoštovani! Izvolitev Petra Bossmana za piranskega župana je gotovo dogodek, ki bo šel v anale. Konec koncev se je prvič zgodilo, da je na župansko funkcijo v Sloveniji izvoljen Afričan in verjetno bi se sprenevedali, če bi rekli, da barva njegove kože ni bila dejavnik, ki je tako ali drugače vplival na njegovo zmago. A reči, da je Bossmanova izvolitev merilo tolerance ali netolerance v Sloveniji je čisto pretiravanje.

Bossman namreč ni bil izvoljen zaradi barve svoje kože, pač pa zaradi programa, s katerim je nastopil in za katerega so prebivalci piranske občine ocenili, da je boljši od tistega, kar je za ponovno izvolitev ponujal dosedanji župan Tomaž Gantar. Je pa res, da bi lahko izgubil zaradi barve kože. Hec je namreč v tem, da Bossman ni igral na karto svoje različnosti, pač pa ravno obratno. Igral na to, da v Sloveniji živi in dela že skoraj štirideset let.

Nekaj podobnega se je dogajalo Zoranu Jankoviću leta 2006, ko so mu politični nasprotniki oponesli njegovo srbsko poreklo, medtem ko je kasnejši župan na dolgo in široko dokazoval, da je vsak toliko, če ne še bolj ljubljanski kot njegovi protikandidati. Dobro, Bossmanu po poročilih medijev sodeč njegovega ganskega porekla ni nihče očital, pa tudi njegovo občasno zatikajočo slovenščino si je privoščil le koprski župan Boris Popovič. A sposobnost kandidatov, ki imajo korenine v neslovenskih okoljih, da se priljubijo volivcem prej priča o visoki stopnji asimilacije ali (če smo bolj nežni) integracije, kot pa o toleranci večinskega naroda.

Da ne bo pomote. Če za katero, potem lahko za območje Istre trdimo, da je tolerantno, saj se na tem področju že stoletja mešajo različne kulture. Kdo ve, morda je Bossman v Piranu uspel lažje, kot bi v katerih drugih delih Slovenije. A tisto, kar je pri vsem skupaj res pomembno je, da novi piranski župan ni pripadnik manjšine, ki bi predstavljala pomemben delež prebivalcev Slovenije. Po domače povedano: ker Afričanov v Sloveniji ni kdo ve koliko, jih večinsko prebivalstvo lažje sprejema. Pravi preizkus strpnosti naroda bo šele, ko bo za predsednika države kandidirala oseba muslimanske veroizpovedi. Ali pa Rom. Ali pa homoseksualec oziroma lezbijka.

Z Bossmanovo izvolitvijo Slovenija ni nič bolj ali nič manj strpna, saj tolerance družbe torej ne moremo meriti po drugačnosti enega ali dveh županov. A njegova izvolitev kljub temu ni nepomembna. Pokazala je, da obstajajo pogoji v katerih – prosto po Mao Ze Dongu – celo Slovence neha zanimati, kakšne barve je mačka, temveč je važno le še to, kako dobro lovi miši. Morda se bomo tako naučili tudi tolerance.

Lahko pa, da bo prej konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc