O plačljivosti vsebin

Spoštovani! Na slovenskem koščku interneta se je včeraj skuhala manjša polemika na temo plačljivosti medijskih vsebin. Vse skupaj se je začelo s člankom v vodilnem slovenskem časniku Delo, ki od petka dalje zaračunava dostop do vsebin preko aplikacije za tablico iPad. Matija Kočevar pa je na svojem blogu Hapax Legomena danes objavil zapis, ki Delovo odločitev sesuva v sončni prah in ji očita nedoslednost, čudaštvo in celo žaljivost. Več kot dovolj razlogov torej, da svoj piskrček pristavimo tudi na Radiu KAOS.

Vprašanje plačljivosti vsebin ni vprašanje donosnosti posameznega medijskega nosilca temveč je vprašanje dodane vrednosti teh vsebin. Ta se kaže na različne načine, saj že danes poznamo plačljive in brezplačne časopise, ter plačljive in brezplačne elektronske medije, pri čemer je slednjih opazno več. Sklepa sta torej dva: prvič, da debata o plačljivosti ne pomeni odkrivanja Amerike, temveč prej odkrivanje tople vode. In drugič, da plačljivi model še zdaleč ni tako zelo vseobsegajoč kot nas želijo prepričati avtorji Delovega članka.

No, zmoto v drugi točki lahko dokaj enostavno razložimo. Avtorji članka namreč enačijo časopisne hiše z mediji, medtem ko (kot v svojem zapisu ugotavlja Kočevar) drugi mediji očitno niso »pravi« mediji.

In zdi se, da dilema in samo-spraševanje, ki vejeta iz Delovega članka, izhajata prav iz te napake. Kajti dokler bodo časopisne hiše iskale modele, s katerimi bi realnost, se pravi kaotičnost (!) in multi-centričnost spleta prilagodile obstoječemu produkcijskemu in založniškemu procesu, toliko časa bodo njihovi poskusi obsojeni na propad.

Prihodnost spleta namreč ni v tisku. Ta bo sicer še naprej obstajal in verjetno bo vedno boljši, saj se bo znebil celega kupa balasta, predvsem brezskrbnega povzemanja agencijskih novic, ki so dostopne praktično vsakomur. Tako kot televizija ni uničila radia in kinodvoran, tako kot splet ni uničil knjige, tako bo tudi tiskan časopis nadaljeval svoje življenje. A prihodnost spleta je v združevanju, se pravi, konvergenci vsebin. Ter v arhivu.

V času, ko lahko praktično vsakdo, ki ima malo boljši mobilni telefon producira lastno medijsko vsebino, bo prednost, se pravi, dodana vrednost medijskih v zgodovinskem spominu. V arhivu, torej. Arhivu, za katerega bodo medijske hiše jamčile, da vsebuje popolne, uredniško obdelane in v kontekst postavljene vsebine. Dnevne novice bodo tako ali drugače ostale brezplačne. Arhiv, to se pa plača. A v veliko primerih morate za dostop to teh ali onih arhivov plačati že danes. Celo za vstop v knjižnico. Kar je zgolj še en dokaz, da debata o plačljivosti ni od včeraj.

Druga stvar pa je seveda smotrnost ponujanja enih in istih otrobov na različnih medijskih nosilcih. Zakaj bi razvijali posebej aplikacijo za tablični računalnik, če lahko uporabnik do istih vsebin dostopa s spletnim brskalnikom, z mobilnim telefonom ali z enim evrom v prodajalni časopisov?

Izziv, ki čaka vse medije, tako Delo kot, denimo, Radio KAOS je v tem, kako izkoristiti tehnične prednosti posameznega medijskega nosilca (platforme), zagotoviti kvalitetne vsebine, širiti doseg in pri tem morda celo zaslužiti. Delo se je odločilo za zaračunavanje obstoječega. To je poslovna odločitev izdajatelja in z njo ne kaže polemizirati. Zakaj avtorji članka čutijo, da jo morajo na dolgo in široko opravičevati, vedo sami in za debato samo niti ni pomembno. A trditi, da bo na dolgi rok vse plačljivo, je bolj kot metanju peska v oči bralcev podobno zavajanju samega sebe.

V prihodnosti bo plačljivo tisto, kar bo en medij vsebinsko ločevalo od drugega. Vse ostalo pa bo zastonj, ker sicer ne bo imelo smisla. Seveda pa je povsem možno, da smo mi tisti, ki smo brcnili v temo. V tem primeru bo najbrž konec sveta 🙂

Tedenski komentar je spesnil človek lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.