O referendumih. N-tič.

Spoštovani! Da sta policijska sindikata zbrala dovolj podpisov za začetek postopka za razpis referenduma o zakonu o uravnoteženju javnih financ seveda ni nobeno presenečenje. Tako imenovani superzakon je tako vseobsegajoč in, ne glede na to, da vanj niso zapisane vse vladne ‘varčevalne’ ideje, tako radikalen, da bi bil čudež, če bi ga podprli prav vsi sindikati.

V javni razpravi, ki poteka že vse od poskusa Pahorjeve vlade, da skozi parlamentarno proceduro spravi interventni zakon se je izkazalo, da so pripadniki vojske in policije v osnovi res slabo plačani. Sploh, če pomislite, imajo ti ljudje pooblastila, da pod določenimi pogoji uporabijo orožje. Represivni aparat je nujno zlo vsake države in če ga že moramo imeti, naj bo vsaj tako plačan, da ne bi komu na pamet padale kakšne čudne ideje o nestandardni uporabi službenega orožja. Saj ne, da bi zaenkrat kdorkoli o tem razmišljal (resno ali kako drugače), pa vseeno.

Tisto, kar je bolj povedno je to, da se je slovenski politiki spet zgodil refleks sistemskih sprememb zaradi konkretnih težav. Ker sta sindikata uspela zbrati podpise, je največja vladna stranka kar naenkrat ugotovila, da ji veljavna referendumska zakonodaja ne ustreza. To je seveda res, a človek se ne more znebiti čudnega okusa v ustih, ki so ga tam pustile referendumske hajke v mandatu prejšnje vlade, ki jim je SDS aktivno držala svečo, kot se reče.

Res, v tej državi je referendum kot varovalka ljudstva pred napakami poslancev izgubil svojo vrednost. Referendume sklicujejo številčno skromne interesne skupine, ki pogosto funkcionirajo kot dimna zavesa za politične stranke, o resnično pomembnih vprašanjih (denimo, o fiskalnem paktu EU) pa ljudstva nihče ne vpraša. Vprašanje, kam spada aktualni referendum bo svoj odgovor še dobilo, a dejstvo je, da je politiko spodbodel k novemu valu ustavnih sprememb v zelo kratkem času. Prvi, o zlatem pravilu, je končal kaj klavrno.

Ni odveč, če ob prevelikem političnem navdušenju po spreminjanju sistema zavor in ravnovesij zastrižemo z ušesi. Če nas je zgodba z zakonom, ki zdaj čaka na zbiranje 40.000 podpisov za referendum kaj naučila je to, da oblast z izgovorom krize rada podleže prevelikem navdušenju nad možnstjo demontaže raznih družbenih podsistemov, od socialne države naprej.

Zato bo treba ob načelnem kimanju, da je glede referendumov v tej državi res nekaj storiti, kar se da natančno preveriti potencialne posledice predlogov, ki bodo v kratkem priplavali na provršje iz kakekga strankarskega predala. Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentat je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.