Od granitne kocke do referenduma
|
Spoštovani! Študentska organizacija je danes v sodelovanju s sindikati pričela z zbiranjem 40.000 podpisov, ki jih potrebujejo za razpis referenduma o zakonu o malem delu. To je isti zakon o malem delu, ki je študente tistega toplega lanskega maja študente spravil na ulice k treningu stare olimpijske discipline, ki se ji je v nekdanji skupni državi reklo »bacanje kamena sa ramena«. Metanje kamna je na olimpiadah zamenjalo metanje krogle, študentje pa so, kakor se gotovo spomnite, trening improvizirali z granitnimi kockami in sem ter tja s kakšno dimno bombo.
Spodobi se in pravično je povedati, da s samim zbiranjem podpisov za referendum ni nič narobe. Zakon in ustava ga omogočata in prav je tako. Tisto, kar bode v oči, je indolenca zahteve za razpis referenduma. Vandalizem, ki so ga takrat povečini sicer priredili dijaki, njihovi študentski sodrugi pa ga niso znali ali hoteli preprečiti, je javno razpravo o zakonu ubil, še preden se preden se je dobro začela.
Če smo malenkost demagoški, lahko ugotovimo, da sta za študentsko organizacijo tako vandalsko metanje kock kot referendumsko zbiranje podpisov legitimna oblika ljudske iniciative in da – če stvar malo razširimo – je slednja zgolj oblika prve. In tu je treba stvari počasi postaviti na pravo mesto.
Če se gremo v tej državi neke vrste demokracijo, potem se jo gremo lahko zgolj tako, da se držimo nekih osnovnih pravil. Ta so lahko zelo ohlapna in stvar vsakokratne debate, a razbijaštvo in huliganstvo ne moreta biti del teh pravil. Po domače povedano, s tem, ko je študentska organizacija dopustila, da se je majski protest razvil v nerede, je pokurila ves kredit, s katerim bi sicer lahko sodelovala v razpravi o zakonu o malem delu. Od maja lani na to temo ŠOS enostavno nima več kaj praskati.
Deloma se študentska vrhuška tega zaveda, sicer pri zbiranju podpisov ne bi iskala naveze s sindikati, ampak bi aktivirala lastno mrežo, ki pa je očitno bodisi v razsulu bodisi hudo inertna. A naveza s sindikati je v bistvu samomorilski pakt, ki bo – če bo uspešen – študente obsodil na nadaljevanje sedanjega stanja v katerem dobijo vsi ostali, le študentje in študentke »izvisijo«.
Če zakon o malem delu pade, potem se bo zgolj nadaljeval začaran krog življenja na napotnico, v katerem bo študent delal kot »ta velik« osem in več ur na dan, službe ne bo mogel dobiti, ker se mu delovne izkušnje formalno ne bodo štele, kredita tudi ne, ker formalno ne bo redno zaposlen, študentski servisi bodo še vedno šteli lepe denarčke mastnih provizij, sindikati pa bodo še naprej ohranjali delovna mesta svojim članom, saj bodo eliminirali konkurenco mlajše in bolj prilagodljive delovne sile.
Zato se je treba vprašati, v interesu koga se podpisi pravzaprav zbirajo. V interesu študentov že ne.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.