Politične posledice 57 milijonov evrov

Spoštovani! Opozicijska ljubljanska SDS je prejšnji teden v splošni smeri župana Zorana Jankovića izstrelila salvo kritik, katerih skupni imenovalec je bil – Maribor. V Mariboru imajo menda bolje urejen javni potniški promet. V Mariboru imajo boljši dostop do interneta. V Mariboru znajo bolje črpati evropska sredstva. Včasih je Maribor capljal za Ljubljano, danes pa Ljubljana caplja za Mariborom. Izjava je seveda netočna, a če se bo natezanje med državo in mestom okoli financiranja prestolnice nadaljevalo, potem v SDS ne bodo več daleč od resnice.

Sredi februarja je premier Pahor z ekipo obiskal magistrat in županu Jankoviću povedal, da »mu on ni ničesar obljubil«, pri čemer je mislil na Janšev odvsem 57 milijonov evrov in posledično županovo vztrajanje, da bo na volitvah podprl tistega, ki bo Ljubljani vrnil denar. Nato si je Pahor izgovoril 40-dnevni rok, v katerem naj bi se uredilo, kar se urediti da.

Do sobote, ko je rok minil, se ni uredilo prav nič. Celo več, mestna in vladna komisija se ni sta srečali niti enkrat. Je pa res, da je finančni minister Križanič bolj ali manj jasno povedal, da »šuškov« za nazaj – se pravi 57 milijonov evrov – ne bo. Vlada si je rok podaljšala še za dva tedna in župan Janković je nonšalantno pripomnil, da rade volje počaka še dva tedna, če je do sedaj čakal že dve leti.

Težava je seveda v tem, ker se zna zgoditi, da tudi dva tedna ne bosta prinesla pomembnejšega napredka. Financminister bo kazal na opustošeno državno blagajno, kriza bo vedno bolj tolkla, premier pa bo skomigal z rameni in govoril, da on ni nič obljubil.

Kar je seveda res. A zanimivo, da tudi v primeru Maribora ni ničesar obljubil. Še več. Ko je ugotovil, da mu je prejšnja vlada v navezi z mestom ob Dravi podtaknila kukavičje jajce v obliki Univerzijade, je najprej odločno povedal, da finančna konstrukcija projekta ni jasna, da je projekt preobsežen in da v bistvu sploh ni šuškov. Ampak potem je premier od kdove kod privlekel petnajst milijonov evrov, ki naj bi jih država vrgla v nek minorni dogodek, ki bo po vsej verjetnosti privabil toliko turistov in medijske pozornost kot občinsko prvenstvo v balinanju.

Ko pa se je treba odločiti o financiranju merljivih projektov v Ljubljani, pa vse skupaj postane neskončno komplicirano, resnično veliki projekti kot je denimo poglobitev železnice pa itak mejijo na znanstveno fantastiko.

Nekoč smo že zapisali, da Pahorja na premierski položaj ni izvolil župan Janković, pač pa prebivalci prestolnice, kjer je dobil tistih nekaj več glasov, ki so mu zagotovili relativno večino. A premier bi storil modro, če te podpore ne bi jemal kot samoumevne, saj se mu kaj lahko zgodi, da bo ta podpora usahnila tako močno, kot je usahnila podpora »njegovi« županji Danici Simšič. Sicer večinsko levo usmerjena Ljubljana je takrat zaradi nesposobnosti in samozadostnosti kot stari cunji zavrgla socialne in liberalne demokrate, ter z neverjetno večino izvolila Zorana Jankovića, ki je kandidiral kot antipod tako samopašni levici na mestni kot arogantni desnici na državni ravni.

Janez Janša bi imel dosti manj političnih težav, če bi Jankovića pustil na mestu šefa Mercatorja, a mu je dal dovolj razlogov, da se je preselil iz gospodarstva v politiko. Borut Pahor pa je tik pred tem, da Jankoviću da 57 milijonov razlogov, da svoj specifičen politični nastop preseli iz lokalne na državno raven.

Za razvoj mesta je odgovoren župan. Za odnos države do mesta pa je odgovoren premier. In če slednji prestolnici ne bo dal kritja za politike in projekte, katerih vpliv daleč presega občinske meje, potem bodo imeli v ljubljanski SDS dokončno prav. In morda prvič v zgodovini tudi osvojili oblast v prestolnici.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc