Referendum za konec okupacije

Spoštovani! Dan upora proti okupatorju je vedno – ali pa še vedno – čas, ko se povsod po državi spominjamo in opominjamo, da se s Slovenci ne kaže zajebavati. Potem, ko se je par neupogljivih osebkov dobilo v ljubljanski Vidmarjevi vili in 27. aprila ustanovilo Osvobodilno fronto slovenskega naroda, so sledila štiri leta težke borbe, tudi kakšna dvomljiva odločitev, na koncu pa so slovenski partizani okupatorjem vendarle sprašili rit in mimogrede postali edina evropska vojska, ki je svoje ozemlje osvobodila brez tuje pomoči. No, boj proti okupatorju se za nekatere nikoli ni končal.

Pa s tem ne mislimo na zmagovalce druge svetovne vojne, ki niso znali, zmogli ali pa hoteli preprečiti maščevanja nad tistimi, ki so izbrali napačno stran zgodovine. To žalostno poglavje zgodovine je pač treba prebrati do konca in ga že enkrat zapreti. Ta hip so večja težava te države tisti, ki so prepričani, da se je danes treba boriti proti novim, hrvaškim, okupatorjem svete slovenske zemlje.

Lahko ste prepričani, da bo tudi to del referendumske kampanije o arbitražnem sporazumu. Še več – bolj kot se bo bližal 6. junij, bolj vas bodo nekateri hoteli prepričati, da Hrvati praktično že zasedajo Luko Koper, tisti bolj vročekrvni pa bodo trdili, da je samo še vprašaje časa, kdaj se bodo spustili čez vrhniški klanec do Ljubljane. Pretiravamo, jasno. A prav tako pretiravajo tisti nasprotniki sporazuma, ki trdijo, da Slovenija prepušča ozemlje Hrvaški

Prepričanje, da naša južna soseda zaseda slovensko ozemlje je seveda več kot priročno za vzdrževanje psihoze, ki nad površjem drži raznorazne stranke in politike, ki bi sicer že davno potonili v pozabo političnega vsakdana. Če se na nek način vendarle reši skoraj dve desetletji star spor, ki pravzaprav nima smisla, bo kar nekaj političnih akterjev izgubilo tla pod nogami. Še več: tudi razni mnenjski voditelji, ki so slovensko samobitnost utemeljevali ali pa jo še utemeljujejo s tem, da smo Slovenci po neki logiki bolj evropski od Hrvatov, bodo s tem sporazumom potisnjeni na stranski tir.

In za to pravzaprav gre. Rešitev slovensko-hrvaškega spora bo pomenila, da bo Slovenija še zadnjo post-osamosvojitveno nalogo. Za državo in njene prebivalce bo to pomenilo, da se bodo lahko končno posvetili bolj pomembnim temam, za tiste akterje, ki nas še danes prepričujejo, da osamosvojitev še traja – tako kot so zmagovalci leta 45 vse do leta 90 trdili, da revolucija še traja – za njih pa bo arbitražni sporazum pomenil nič več in nič manj kot konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.