Splošni strateški cilj

Spoštovani!

Kaže, da se potrjuje teza o vse večji predvolilni polarizaciji slovenske politike. Samo po sebi to seveda ni nič novega – novost je ta, da vse kaže, da bosta dve največji stranki zasenčili vse ostale. Še več, tako Janševi Demokrati kot Pahorjevi Socialni demokrati intenzivno delajo na tem. Prvi težkega dela nimajo, saj se Nova Slovenija opoteka pod bremenom naloženega dela in predsednika, ki težko opravlja dve odgovorni funkciji, SLS pa že po tradiciji ni najbolj zanesljiv koalicijski partner v letu pred volitvami.

Na drugi strani političnega spektra pa je Borutu Pahorju uspel dokaj pomemben nakup na politični tržnici kadrov. V prestopnem roku pred začetkom nove sezone predvolilnega boja je prepričal Mitjo Gasparija, da se mu bo v Pahorjevem klubu godilo bolje in da bo dobil več minutaže kot pri Kresalovi, ki ji – če nekoliko dramatiziramo – lahko grozi tudi izpad iz prve lige. Katarina Kresal je nad odhodom upravičeno zaskrbljena, saj so v LDSu Gasparijevo tretje mesto na predsedniških volitvah videli kot neke vrste znamenje obrata na bolje. Pri tem se verjetno niso zmotili, a Gaspari je očitno ocenil, da lahko v naslednjih štirih letih doseže več kot samo potegne LDS iz tistega dela telesa, kamor sonce ne posije.

Prestop k Pahorjevim slednjim daje konture prepoznavnega gospodarskega programa – če seveda privzamemo, da Mitja Gaspari je ekonomski program. Če kje, potem je njegov pragmatizem prišel do izraza na finančno-monetarnem področju, kjer je bila politika podrejena splošnemu strateškemu cilju. Najprej postopnemu zniževanju inflacije in nato vstop v evroobmočje. A ta hip je na politični levici Gaspari očitno tako močan faktor, da sta s Pahorjem podpisala neke vrste predvolilno koalicijo, v kateri bo Gaspari očitno poskušal odigrati vlogo močnega individualca. Na to namiguje tudi njegova bodoča titula. V primeru Pahorjevega mandatarstva bo Gaspari namreč gospodarski superminister in podpredsednik vlade. Pri čemer je Pahorju vede ali nevede ušlo dejstvo, da slovenski pravni red ne pozna funkcije podpredsednika vlade.

No, ne kaže dvomiti, da se bo najlepši med kandidati spomnil kakšne retorične bravure, s katero bo jel pojasnjevati Gasparijevo tituliranje, še manj pa kaže dvomiti, da se bodo mediji kar splošno »samoupravno« odločili in Gasparija naslavljali s podpredsednikom vlade, pa čeprav to dejansko ne bo. A to so postranske stvari, šov za lovce na zgodbe in tiste, ki radi kurijo pod stoli. Tisto, kar je bolj pomembno je to, da je s »prevzemom« Gasparija konkurenci na levici iz rok izbil še zadnji tarok. LDS razen poslancev nima več enega prepoznavnega obraza, medtem sta pri Zaresu – resnici na ljubo – doma samo en res prepoznaven obraz in en prepoznaven naglas. Poleg tega pa so se pri Golobičevih in Pahorjevih politično zbližali že pri predsedniških volitvah in čeprav Gregor Golobič ne izgubi nobene priložnosti da pokaže kako zelo je različen od Pahorja, je zdaj očitno, da slednji drugim strankam intenzivno krči življenjski prostor na levici. Konec koncev ima zdaj v svojih vrstah nekdanjega guvernerja centralne banke, nekdanjega premiera in vrsto ministrov, ki niso pustili ravno slabe dediščine – še posebej če demagoško pogledamo naraščajočo inflacijo.

In zaenkrat kaže, da na desni nimajo pravega odgovora na mobilizacijo, ki jo izvaja Pahor. Jasno jim je, da bo šlo jeseni na nož in zato so se začeli vkopavati. Še posebej pri SDSu so na plano potegnili star in preizkušen arzenal paranoje pred vračanjem komunizma, pri čemer jim verjetno ni jasno, da imajo ta hip njihove politike dosti več realsocialističnih elementov kot pa Pahorjev politični nastop, ki je včasih tako pragmatičen, da človek ne ve ali teče levo ali desno od centra.

In če smo malo prej omenili splošni strateški cilj – Katarini Kresal se je verjetno zareklo, ko je povedala, da je končni cilj vseh tek kolobocij menjava oblasti. S tem je verjetno nehote na glas povedala tisto, kar potihem vsi že vemo. Slovensko levico – točneje: Pahorja in Kresalovo – zanima prevzem oblasti in ne boljša politika na sončni strani Alp. Slednja se bo ali pa ne bo materializirala, odvisno od tega kakšno je vaše politično prepričanje. Edini, ki razglašajo, da jim ne gre za prevzem oblasti so Zaresovci, a tudi njih trditve gre jemati z zrnom soli. Ta narod je za pravljice pač prestar.

A konec koncev je bila slovenska levica vsaj toliko poštena, da je – pa čeprav nehote – skozi osebo Katarine Kresal povedala, kaj bomo volili jeseni. Volili bomo nove oblastnike in ne nove politike

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

[coolplayer]
ftp://217.72.76.71/prispevki/20080121_komentar.wma
[/coolplayer]