Sto milijonov? Brezveze…

Spoštovani! Ironija je popolna. Vlada Janeza Janše je zaradi krize prisiljena zmanjševati socialne pravice, ki jih je (med drugim) vpeljala vlada – Janeza Janše. Gre seveda za dve različni vladi in dve različni obdobji gospodarskih gibanj, a napovedana ukinitev brezplačenga vrtca za drugega otroka je zelo pomembna tako s praktičnega, kot tudi s simbolnega vidika.

V času konjukture je bila ena od bolj vročih tem nataliteta in dejstvo, da naravnega prirasta ni dovolj ter da število prebivalcev v rangu dveh milijonov držijo priseljenci in ne dojenčki. Ko se je pred leti zgodil demografski bum, se je takratna vlada neupravičeno trkala po prsih, češ to je posledica naših socialnih politiki. Resnica je bila seveda ta, da so “baby-boomerji” rojeni v sedemdesetih in začetku osemdesetih let pač imeli otroke. A priznati je treba, da so se mnogi od njih prav zaradi politike “brezplačnega drugega otroka” odločili, da bodo “na hitro” imeli še enega. Tu bi si prva Janševa ekipa – še posebej takratni šolski minister in današnji predsedniški kandidat Milan Zver – z vso pravico pripisala zasluge. Pa si jih ne bo mogla.

Žalostno dejstvo je, da iz naslova socialne države Slovenci ta hip porabimo več kot ustvarimo. Številke so tu neizprosne in nobeno populistično pozivanje, naj vzamejo tajkunom, funkcionarjem in kdo ve komu še, ne bo zapolnilo finančne luknje, ki jo sproti ustvarjamo. A rezanje izdatkov vsevprek je najlažje, prav tako trkanje na vest državljanov in zaposlenih, češ, vsi smo v istem čolnu. To je res. A v istem čolnu smo bili tudi, ko so prvo Janševo vlado opozarjali, da je gospodarstvo pregreto (pa ni reagirala), pa ko so sindikati in desnica skupaj zrušili pokojninsko reformo in reformo trga dela v času Pahorjeve vlade, pa še bi lahko naštevali. V bistvu smo že ves čas v istem čolnu. Vprašanje je samo, če bomo po vsem tem rezanju sploh še lahko veslali.

Izziv seveda je, kako doseči vsaj neke vrste stabilnost javnih financ in hkrati pustiti dovolj manevrskega prostora za oživitev gospodarstva, ki je (in kot kaže še nekaj časa bo) tam, kjer hrbet izgubi svoje dobro ime. Ena od idej je bila tista o dvigu višje stopnje DDVja. Tudi ta ideja je – tako kot krčenje socialnih izdatkov – za splošno javnost približno tako prebavljiva kot tri dni star sedvič, a bi vsaj malenkost bolj enakomerno prizadela vse sloje prebivalstva. Zato je bilo nekolikanj smešno gledati Radovana Žerjava, ki je prejšnji četrtek na nacionalki idejo zavrnil, saj naj bi se na račun nateklo zgolj sto dodatnih milijonov.

V času, ko se posamezne državne institucije hvalijo, da so izdatke zmanjšale za kak milijon, gospodarski minister meni nič tebi nič odmahne z roko pri možnosti, da bi tako rekoč v enem zamahu v proračun dobili dvanajst odstotkov teh osemsto milijonov evrov, ki jih vsi skupaj tako mrzlično iščemo.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta…

Tedenski komentar je spesnil Človek lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.