Svoboda govora in smisel za humor

Spoštovani! Včasih, se pravi »v časih«, ko je šla cela država na kolektivni dopust, se dejansko ni dogajalo nič. Tema. Dopust. A čas kislih kumaric je že dolgo fiktivna kategorija. Največja sranja se zgodijo prav avgusta. Ne, ne gre za Muro, ki vedno bolj podobna depandansi pomurskega zavoda za zaposlovanje. Niti ne gre za kakšen nov slovensko-hrvaški škandalček, pač pa za dve dosti bolj pomembni stvari: svobodo govora in smisel za humor.

Ko je ministrica za kulturo Majda Širca objavila zdaj že znameniti zapis o sanjah Jožeta Možine, je nastal cel hudič. Da je ministrica »presegla največjo možno ostrino javnega dialoga«, je v odprtem pismu premieru Pahorju zapisal šef nacionalkinega programskega sveta Stane Granda in zahteval njeno menjavo. Le nekaj dni po tem pa je časnik Dnevnik fasal sodno prepoved poročanja o Pierpaolu Ceraniju, ki je Bošku Šrotu »ponudil roko«, kot se reče, pri poskusu prevzema laške pivovarne.

Oba primera kažeta, da je v tej državi z dojemanjem svobode govora nekaj hudo narobe. Potem, ko smo leta in leta poslušali jeremijade Branka Grimsa in njegove vokalno-instrumentalne skupine, katere del je bil menda tudi Granda, kako je nacionalna radio in TV hiša leglo rdečkarjev, kar naj bi se kazalo v tem, da jo je vodil Janez Kocijančič, nekdanji šef Socialnih demokratov, je zdaj zaradi enega dobro merjenega zapisa ministrice Širca nastal cel halo.

Ne glede na to, ali vam je ob branju Širčinega teksta zaigralo srce ali pa vam je – tako kot Grandi – udarila pena na usta, je treba priznati, da je zapis dober. Tako rekoč kratka zgodba, ki v nekaj vrsticah premore več stila kot večina tistega, kar ste sicer prebrali v avgustu.

Če smo še pred časom govorili, da kvaliteta slovenskih medijskih vsebin pada, lahko danes rečemo, da gledano na splošno medijske vsebine s trebuhom že kar krepko drsajo s trebuhom po dnu. So sicer svetle izjeme, kamor neskromno štejemo tudi Radio KAOS, a če se lahko nek, sicer napreden, a neskončno majhen medij po kvaliteti vsebin primerja z največjimi medijskimi hišami v državi, potem veste, da so stvari krepko zavožene.

A – roko na pljuča – k uborni beri avgustovskega branja je prispevala tudi začasna odredba, ki je ekipi časnika Dnevnik nataknila nagobčnik pri poročanju o Pierpaolu Ceraniju. Verjetno še nekaj časa ne bo jasno, kaj je šlo po glavi sodnici okrožnega sodišča, da je odločila, kakor je. Je pa očitno, da bodisi niti pomislila ni na vlogo medijev pri javnem obveščanju, bodisi se ji za to vlogo sladko fučka. Saj itak vemo, da so novinarji golazen, ki jo je treba z dimom izgnat.

Po drugi strani pa imajo s pojmovanjem svobode govora očitno nekaj težav tudi Dnevnikovci in ministrica. Ko so dobili odločbo, so se pri Dnevniku poskrili v luknjo in razen nemočnega cepetanja niso zmogli resnega odgovora. Sto in en način obstaja, da bi zaobšli odločbo sodišča, ki je tako zelo neumna in tako zelo pristranska, da ne bo zdržala niti pet minut trezne pravne presoje. Čast časnika sicer rešujeta kolumnist ali dva, ampak to je bolj ali manj to. In nekaj podobnega velja tudi za ministrico Širca, ki se je po Grandinem bruhanju žvepla in pepela najprej zagovarjala, češ da gre za zasebni zapis, šele kasneje se je uspela postavil na zadnje noge in tistim, ki so pozivali k njenemu linču, povedala, kar jim gre.

Svobode govora in s tem povezave svobode mišljenja se ne brani tako, da narediš kažin in potem potegneš glavo med ramena, ampak da ponosno rečeš »to je moje delo«. Sicer je bolje, da si tiho.

S smislom za humor je pa tako, da ga na desni polovici političnega spektra nikoli ni bilo na pretek. Sicer bi Granda vedel, da je nacionalna že od nekdaj znana kot »javna hiša«. Pač zato, ker je – hiša. Pa še javna televizija je. Torej – javna hiša. A je tako težko razumeti en sam vic?

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc