Treba je več in bolje delati

Spoštovani!

Maj je pač tak mesec, ko se hkrati obračamo nazaj in gledamo naprej. Dan upora proti okupatorju, praznik dela, ustanovitev prve povojne vlade in dan zmage so stalni četverček prazničnega dvotedenskega obdobja. Dobro, nekateri bi k temu prišteli še nekdanji dan mladosti, ampak to je že druga zgodba.

20080505_komentar01.jpg

V času, ko ideologije niso bile moderne – se pravi, ko so bile moderne liberalne ideologije, ki so si spravo predstavljale kot pozabo in pometanje pod preprogo, se je na te praznike in obletnice bolj kot ne gledalo kot na relikt nekega drugega časa. A če se za začetek dotaknemo najstarejšega izmed njih – 1. maja – je jasno, da je to ponovno postal čisto pravi delavski praznik. Inflacija je poskrbela, da se je tako zelo opevana gospodarska rast v širokem loku izognila delavčevega žepa, in tisti dve tretjini ljudi, ki zaslužijo manj kot povprečno plačo se upravičeno sprašujeta, kdo bo poskrbel za njih.

Pri tem je zanimivo opazovati razne analitike, med njimi tudi šefa vladnega makroenomskega urada, ki je v intervjuju za sobotni dnevnik prostodušno priznal, da pojma nima, zakaj ljudje mislijo, da jim gre slabše kot pred leti, čeprav številke kažejo drugače. Gospod Vasle ima seveda prav, ko pravi, da so skupne – agregatne – številke tako dobre kot še nikoli. Nekako pod črto tudi doda, da letos ne bodo tako zelo dobre. A spodaj, v svetu mikroekonomije družinskega proračuna so stvari drugačne. Cene hrane so šle v nebo, cene goriv in elektrike sledijo zgledu, tudi drugi artikli in storitve gredo po isti poti, hkrati pa poslušamo, kako morajo plače zaostajati za gospodarsko rastjo, če naj bo Slovenija še naprej konkurenčna. Kar je seveda res. Ampak dejanski rezultat tega je, da gre bolje vsem, razen tistim, ki bi povišanje plač najbolj potrebovali. In potem seveda ni čudno, če ljudje čutijo, da jim gre slabše.

In prav za to gre. Gre za občutek odtujenosti, odrinjenosti in pozabljenosti. Slovenija je z dvajsetih letih na političnem, ekonomskem in – konec koncev – tudi socialnem področju dosegla več kot je kdorkoli mislil, da je mogoče. A to je bilo možno predvsem zato, ker so prebivalci – predvsem tisti dve tretjini, ki imata danes podpovprečne plače stisnili zobe in države niso pustili na cedilu. Vedno je obstajal cilj, za katerega se je bilo vredno boriti. Demokratizacija družbe, samostojnost, zgodba o uspehu, Evropska unija in na koncu evro. In kaj so danes dobili v zameno? Floskule o tem, da je treba več in bolje delati.

Hec je seveda v tem, da je ta isti narod te iste floskule poslušal tudi pred dvajsetimi leti in imel na neki točki vsega dovolj. Delo je resda menda najvišja vrednota Slovencev, a ne gre pozabiti, da je za skupno prihodnost dobro, da je vloženo delo tudi ustrezno nagrajeno – in to ne samo v smislu plače (denar ni vse, čeprav zelo pomaga), pač pa tudi v smislu priznavanja o tem, kdo je kaj vložil za dosego skupnega uspeha. In v ta koš spada tudi udeležba delavcev pri dobičkih. Gre za to, da lastniki kapitala ugotovijo, da so z lastnik delovne sile (če si sposodimo marksistično retoriko) v soodvisnem razmerju. Tisti, ki to vedo, nimajo težav. Tako delavci kot lastniki.

A večina se tega ne zaveda, oziroma se tega zaveda odločno premalo. In dlje kot tako stane traja, boljši so pogoji za demagoške izpade in nerealne zahteve, ki delodajalce, vlado in delavce silijo k vkopavanju in tako še bolj oddaljujejo vsakokratni dogovor. Odsotnost dogovora pa sili k razmišljanju o alternativah.

Mnogi ob tem zamahnejo z roko. Napaka. Zgolj kot analogijo lahko ponudimo ostale tri praznike tega obdobja. 27. aprila 1941 so mnogi zamahnili z roko, češ da iz vsega skupaj ne bo nič. A časi so bili pač taki, da sta svoboda in enakopravnost zamenjali delo kot najvišji vrednoti. Tako kot leta 1988 tudi leta 1941 nihče, ki ni bil del gibanja, borcem za svobodo ni pripisoval roka trajanja, ki bi bil daljši od dveh tednov. No, štiri leta kasneje so ustanovili prvo povojno vlado in to v Ajdovščini ter s tem potrdili, da Primorci končno živijo v Sloveniji.

Štiri dni kasneje je bila osvobojena še Ljubljana in kmalu je delo spet postalo najpomembnejša vrednota. In to je treba negovati. Tudi tako, da se vsi skupaj zavedamo, kaj lahko sledi, če se ljudstvu zazdi, da je brezveze več in bolje delati

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil človek lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published.