Vseljudsko talentovanje

Spoštovani! Vsesplošno ljudsko talentovanje, katerega finale se je zgodil včeraj v Areni Stožice, bi bilo lahko skoraj slovenska različica ameriškega sna. Saj veste. Mlada mamica, ki ji življenje neprestano meče polena pod noge, se skoraj že odpove svojim sanjam, a na koncu zmaga ljubezen do glasbe in v cresendu za konec sveta se tik pred zdajci vendarle zgodi pravica. Sledi pet minut za oglase, brisanje solz in vzbujanje potrošniških refleksov.

Dobro, vsakemu svoje in – roko na pljuča – Julija Kramar res ne poje slabo. Tisto, kar nas lahko v poplavi slabih, celo katastrofičnih, novic, s katerimi smo bombardirani vsak dan, kljub vsemu zaskrbi je količina povprečnosti, ki so nam jo prodajali kot najboljše od najboljšega. Če bi se to dogajalo samo v tovrstnih talentovanjih, bi človek še nekako potrpel, konec koncev smo lahko glasovali tako po telefonu, kot z daljincem.

Težava je v tem, ker tovrstni šovi niso nek odklon od “normale”, pač pa so točno to: normala. Normala, katere del smo in ki je prežela vse pore slovenske družbe in ki si svoj šov talentov pripravi vsak dan. Tudi v politiki. Še bolje: predvsem v politiki. Tudi tam namreč spremljamo tekmovanje v povprečnosti, kjer ne zmaga najboljši, pač pa tisti, ki ni se mu ni zataknilo, ga ni izdala trema ali se ni drugače popolnoma blamiral. Skratka: dovolj je, da ni čisto zanič, pa je že v redu.

Ubijalska povprečnost, ki smo jo lahko celo sezono spremljali tako rekoč vsak nedeljo se svojo uničevalno plat pokazala šele včeraj, ko je oddaja potekala v živo in smo lahko do potankosti slišali vse glasbene pomote, za katere se je marsikdo vprašal, kako so sploh prišle čez kvalifikacije, kaj šele v finale talentovanja. In, vidite, nekaj takega se dogaja tudi s slovensko politiko.

Dokler so izvoljeni in drugi predstavniki ljudstva v “kontroliranem okolju”, potem še nekako gre. Stavki imajo rep in glavo, glas se ne trese preveč, roke se ne potijo. Ko pa pride trenutek nastopa v živo, potem smo vsakič znova priča intelektualni bedi slovenskega političnega življa, ki kar naenkrat lahko tekmuje le še v tem, kdo bo izustil večjo neumnost, vse skupaj pa gre tako daleč, da se tudi mojstri politične in medijske improvizacije zatekajo le še v neslanosti in nestrpnosti. Debata okoli družinskega zakonika je samo zadnji primer. Ni čudno, da se tisti, ki štrlijo iz povprečja v pozitivno smer, ne gredo več.

Tako ni več daleč čas, ko bomo lahko tudi v političnih debatah glasovali po telefonu in navijali za naše, ne zaradi idej, pač pa zaradi – posluha. Ali pa samo zato, ker so naši. Nekje vmes bodo še Branko, Branko in Lu ali njihovi kloni povedali, kdo gre naprej in kdo ne in na koncu se nam bo vse to zdelo – normalno.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc