Zajci in srečanja z realnostjo

Spoštovani! Nepoboljšljivi optimisti pravijo, da bo oblast za rešitev krize, ki nas tebe že peto leto (kak mesec gor ali dol) gotovo potegnila prave poteze – potem, ko bo najprej potegnila vse napačne. Če smo čisto pošteni, se je stavek v originalu nanašal na odnos Nemčije do želja guvernerja Evropske centralne banke Maria Draghia po neomejenem kupovanju obveznic tistih držav evroobmočja, ki imajo težave, a izjava še kako velja tudi za slovenske razmere.

Spomnimo se vprašanja dokapitalizacije Nove ljubljanske banke. Finančni minister Janez Šušteršič je dolgo časa razlagal, da za našo največjo (in zdaj tudi najbolj problematično) banko ne bo šel niti evro proračunskega denarja. Še več – to je bila ena bolj ključnih programskih točk njega in njegove stranke. Srečanje z realnostjo je bilo seveda trdo. NLB je pred meseci dobila 450 milijonov evrov državnega denarja ker drugih interesentov ni bilo.

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z načrti za povišanje DDVja. Ko je idejo na dan potegnil kasnejši zmagovalec volitev Zoran Janković, so ga raztrgali, češ da bo uničil vse, kar je še dobrega v gospodarstvu, ki bi moralo biti deležno davčnih olajšav in vitke države, da bi se lahko izvilo iz krize. No država je s prvim paketom varčevalnih ukrepov nekaj vitkejša, a dvig davka na dodano vrednost kljub vsemu postaja realnost.

Tako kot realnost postajata pokojninska in delovno-pravna reforma, ki bosta, kot vse kaže, vsaj v nekaterih segmentih dosti bolj ostri kot je bil Svetlikov reformni paket. Razlika med “prej” in “potem” je zgolj v tem, da smo izgubili eno leto časa in manevrskega prostora, nad glavo pa nam kot damoklejev meč visijo obiski zloglasne “evropske trojke”.

Pri tem je debata o dvigu DDVja na časopise, čeprav pomembna v širšem smislu, na nek način vendarle obrobna. Povsem možno namreč je, da je vlada idejo višjem DDVju za časnike uporabila kot “zajca”, nekaj, s čimer se bodo mediji ukvarjali na dolgo in široko. Kaj lahko se zgodi, da bo vlada povišanje DDVja za časnike milostno umaknila, s tem pa bo ustvarila vtis kot da so tiskani mediji dosegli svoj parcialni interes na račun drugih dejavnosti, medtem ko bo širša slika spet zamegljena. In ta slika kaže, da je aktualna oblast to postala tudi zaradi zgrešenih ekonomsko-ideoloških predpostavk, ki niso zdržale stika z realnostjo, posledica pa so rokohitrski in nepremišljeni ukrepi za reševanje krize, ki slednjo zgolj poglabljajo.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.