Zaupanje je dobro, kontrola je boljša
|
Spoštovani!
To, da šef države, ki po ustavi skliče novi parlament, ob koncu mandata starega priredi sprejem za odhajajoče parlamentarce in vlado, je prijetna novost. Predsednik Türk je tudi na ta način – skozi ceremonijo in proceduro – pokazal, kako si predstavlja delitev oblasti. Tri enakopravne veje oblasti se v najbolj kritičnem trenutku demokracije – prehoda od stare k novi oblasti – dobijo pri šefu države in vrhovnemu poveljniku, kjer skozi besedo in držo povedo, da je vse v najlepšem redu.
Iz petkove odsotnosti večine članov Janševe vlade in tudi lepega števila parlamentarcev gre tako sklepati, da ti fantje in dekleta (čeprav gre predvsem za fante) mislijo, da stvari niso v najlepšem redu. Še posebej v oči bijoča je bila odsotnost predsednika vlade, ki se je sicer opravičil, ampak kakšnega hudega razloga ni navedel – vsaj javno ne. S tem je odhajajoči premier, ki bo od petnajstega oktobra dalje opravljal le še tekoče posle, še enkrat pokazal aroganco in užaljenost, ki smo jima v zadnjih štirih letih bili tolikokrat priča.
Če vas predsednik republike povabi na sprejem ob koncu mandata, kjer se vam želi – četudi samo formalno – zahvaliti za dobro delo in službo domovini, se povabila ne odkloni. Pika. Janša pa je dogodek nonšalantno prešprical, najbrž iz podobnega razloga, kot je teden dni pred tem prešprical prvo povolilno soočenje na nacionalni televiziji in se le dve uri kasneje pojavil na Odmevih, kjer je lahko po mili volji analiziral in razpredal, brez neprijetnih replik.
Resda je izpostavljanje Janševih vladarskih potez te dni res že podobno bičanju crknjenega konja, a njegovo forsiranje kalimerovstva postaja že prav patetično. Pristanek v opoziciji je gotovo šok za vsako stranko, ki je bila na oblasti – kakšna lahko zaradi tega tudi razpade – ampak po tem, ko se polovico leta stiskal roke državnikom polovice sveta in nekaj atomskim velesilam (Vladimir Putin še čaka na svojo priložnost), bi si človek predstavljal, da se bo odhajajoči šef vlade navzel kaj občutka za demokratično formo. A kot kaže, mu je ta blizu samo takrat, ko mu njen rezultat ustreza.
Po drugi strani pa so se pretekli konec tedna pri predsedniku države nagnetli tisti, ki jih ne bo več. Poslanci in ministri Nove Slovenije, trdni člani koalicije, ki so -potem, ko so pomagali parlament spremeniti v glasovalni stroj – zgrmeli po stopnicah priljubljenosti na nekaj zelo podobnega smetišču zgodovine, so kar naenkrat odkrili lepote parlamentarne demokracije in se zahvaljevali predsedniku države, da se je – prosto po Mojci Kucler Dolinar – pravilno odločil in jih ni pozabil.
No, o lepoti trenutka je imel marsikaj povedati tudi predsednik parlamenta France Cukjati, ki – tako kot Janša – to kmalu ne bo več. Človeku bi se skoraj oko orosilo, ko je poslušal navdušenje nad spoštovanjem zakonodajne veje oblasti. Še bolje bi bilo, če bi to isto spoštovanje instituciji, ki jo je vodil, zadnja štiri leta izkazoval tudi Cukjati sam. Tako pa je aktivno sodeloval pri podrejanju parlamenta izvršilni oblasti in je vsakršno rošenje organov vida še najbolj podobno brezhrbteničnemu licemerstvu brez kančka samokritike.
Če naj v tej državi ponovno vzpostavimo neke vrste enakopravnost vej oblasti, potem predsednik vlade in predsednik parlamenta ne smeta prihajati iz iste stranke. In čeravno se zdi, da Borut Pahor revolucionira slovensko državno ureditev, ko (zaenkrat) trdovratno vztraja prav na tem principu, gre v bistvu za odkrivanje tople vode. Taka delitev oblasti namreč omogoča tako medsebojni nadzor vej oblasti kot medsebojni nadzor koalicijskih partneric. Kot je dejal Lenin: zaupanje je dobro, kontrola je boljša. Hec je bil v tem, da je v preteklem mandatu kontrolo izvajal tisti, ki bi moral biti kontroliran.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.