64. sezona SMG – kot sklep prvih petih let dvojca Mihelič Syed & Injac

Tibor Mihelič Syed, direktor in Goran Injac, umetniški vodja: Šestdeseto, jubiljeno sezono sva začela s parolama Mladinsko ni slovensko in Mladinsko ni gledališče, 64.sezono s katero zaključujeva mandat pa zaključujemo kar s tremi gesli: Mladinsko je samo slovensko; Mladinsko je le gledališče; Mladinsko je zgolj mladinsko.

Oni ponedeljek, menda je bil drugi septembrski, je iz Slovenskega mladinskega gledališča prispelo pismo; Prek e-pošte, kakopak; K njim je prišlo od daleč; po Župančičevo bi ta pesem zvenela takole: Prišlo je pismo iz daljne dežele, iz daljne dežele, iz tujega kraja, iz tujega kraja, od zamorskega kralja. Belo pismo, črn pečat. Pečat je bil morda res črn, ker je mestece Bar v Črni gori in tam je nedavno tega izzvenelo Barsko poletje, raznorodni festival mnogih lepih dogodkov – skoraj tako kot v Benetkah; Domačini mu praviji Barski lijetopis, v okviru katerega je že v začetku junija nastopilo tudi Mladinsko s Frljićevo predstavo Naše nasilje in vaše nasilje; Pred nekako 14-imi dnevi, točneje 6_septembra, pa je tamkajšnja strokovna žirija, ki je ocenjevala najboljše predstave tekmovalnega programa na 32_festivalu Barski letopis, ki so jo sestavljali dramaturginja Dragana Tripković, režiser Zoran Rakočević in igralka Vesna Vujošević Labović, sporočila da je to Frljićevo delo naj-predstava v Črni gori in ji podelila nagrado za najboljšo uprizoritev festivala.

O Oliverju Frljiću, ki je ravnokar blestel tudi na Beneškem gledališkem festivalu pa so govorili tudi na že omenjeni predstavitvi nove sezone Slovenskega mladinskega gledališča; Zgodilo se je v spodnji dvorani domače hiše in prežeto je bilo s sporočilom, da bo tudi 64_sezona, njuna skupna peta, po zgledu prejšnjih štirih, ko Mladinca vodi dvojec Tibor Mihelič Syed – Goran Injac. O krmarju niso govorili. Le zakaj bi, saj je disciplina »brez« tudi olimpijska in marsikje na svetovni gledališki sceni – no, ne pa povsod – povsem legitimna in uveljavljena. Če dobro prisluhnemo na predstavitvi povedanemu, glavna govorca na tem dogodku in hkrati najodgovornejša v tem gledališču, vsaj z nekaj sence dvoma mislita, kako je pri nas – vsaj kar zadeva Mladinsko – legitimnost »dvojca brez« krhka, ne nujno prava disciplina.

Program pravkar začete 64. sezone, sicer zadnje v tem mandatu sedanjega vodstva sta že na večer prvega torka v septembru torej predstavila direktor Tibor Mihelič Syed in umetniški vodja Goran Injac. Za Injaca bo ta, podobno kot 60., ki je bila njegova prva, brez kake skupne oznake, saj jo ne označuje noben poseben naslov ali tematski okvir, kajti teme ne določa in iz izbranih besedil ne izloča nobenega gesla, da bi tako nastal dovolj širok prostor za različne vsebine in različne jezike, s katerimi bodo, kot iskreno upa, ustvarjali skupni pomen.

Direktor Tibor Mihelič Syed pa, ko se ozira na preteklo »petletko«, ugotavlja, da bolj neomajno, kot je poizkušalo biti prepričanje vodstva, da so in da bodo delali gledališče, ki ga ta čas in prostor potrebujeta, več je bilo dvoma, nejevere, nezaupanja. Novo sezono pa skuša opredeliti z vprašanjem, ki ali morda bo prinesla kakorkoli subverzivnega ali pa bo to zgolj nekakšna parodična revizija lastnega početja? Smo nemara končno spoznali, kaj je lepo in prav, se še sprašuje direktor?

Že v uvodu predstavitve je Tibor Mihelič Syed opozoril, da jim je bilo v času krize odvzetih 60% sredstev za mednarodno sodelovanje, vendar bodo kljub temu do izteka tega leta realizirali 142 ponovitev predstav v tujini v 16 različnih državah; kljub temu, da so te predstave delali s 30% manj programskih sredstev, so v samo 4 letih osvojili več nagrad kot prej v desetih letih debelih krav…

V začetku septembra bo premiera uprizoritve Umetnost je omara v režiji Ivana Peternelja, ki je za izhodišče vzel absurdizem Daniila Harmsa. V Mladinsko se vrača Oliver Frljić, režiser, ki bo v Tak silen vzlet se siloma konča / These violent delights have violent ends preizpraševal preizpraševal globoko krizo, v kateri se je demokracija znašla, saj kot oblika političnega zastopstva nikdar ni odkrila pravih mehanizmov, da bi tistim političnim platformam, ki so v svojem bistvu protidemokratične, odvzela legitimnost. Uprizoritev, ki nastaja v koprodukciji z Gledališčem Maksima Gorkega iz Berlina, bo premiero doživela sredi novembra.

V koprodukciji z Gledališčem Koper in v režiji Vita Tauferja bo nastal Obuti maček – uprizoritev za vse generacije. Andrej Rozman Roza se je oprl na znano pravljico bratov Grimm, jo razširil, zrimal, posodobil in preoblikoval v »družinski mijauzikl«, ki zaradi večplastnosti lahko ponudi vsakomur nekaj: pravljičnost in dinamično dogajanje otrokom, duhovite besedne domislice in družbenokritične osti odraslim, veselje do življenja, glasbo in ples pa vsem skupaj.

Režiser Matjaž Pograjc bo čisto samosvoje videnje Macbetha, ki ga bo izoblikoval po Williamu Shakespearu, Heinerju Müllerju, Nikolaju Leskovu in Tomu Stoppardu, »poročil« s portugalskim fadom in iskal odgovor na vprašanje, kaj koristi duši in kaj bi svet spet usmerilo v prave tirnice. Če se je že iztiril, naj se vsaj čim prej prevrne, da bomo lahko začeli znova in svojim hrepenenjem našli ustreznejše koordinate …

Ustavi me (Halt mich auf) je delo mlade nemške dramatičarke Annike Heinrich, ki je navdušilo režiserko Evo Nino Lampič, zato se je Mladinsko povezalo z Deželnim gledališčem Nürnberg, ki ga prav tako zanima radikalno sodobno gledališče. Ustavi me se loteva žgočih tem, ki pestijo mlade in ne več tako mlade po Evropi in drugod: stanovanjskega problema, težav s pridobivanjem stalne zaposlitve, naših družinskih in družbenih obveznosti ter odgovornosti do okolja.

Aprila bo na vrsti premiera Hlapcev po motivih Ivana Cankarja in v režiji Maje Kleczewske, dobitnice številnih uglednih gledaliških nagrad na Poljskem. Označujejo jo kot eno najdrznejših osebnosti sodobnega poljskega gledališča in izpostavljajo njene izjemno osebne interpretacije klasikov. Avtorski pristop k Hlapcem Ivana Cankarja ji bo tako nedvomno pisan na kožo.

Sezona 2019/2020 bo tretja po vrsti za Novo pošto, ki se je že dodobra uveljavila kot angažiran prostor dialoga, srečevanj, polemik in soočanj, prostor za premislek in odzive na širše družbeno dogajanje. Poleg diskurzivnega programa in predstavitve del nekaterih tujih umetnikov bodo v njenem okviru nastajale nove produkcije. Naj omenimo dve večji. Marca bo premiero doživel avtorski projekt mlade režiserke Brine Klampfer Paloma (Since 1873) – Saga o Sladkem Vrhu in tovarni papirja. Iztočnica zanj bo vprašanje, kam z vsemi izločki, ki jih proizvede človek. Režiserka se bo naslonila na zgodbo o tovarni Paloma, ki je v nekdanji Jugoslaviji izdelovala higienski papir za vso državo, in kraju, ki se je razvijal okrog nje.

Žiga Divjak, eden najprodornejših mladih slovenskih režiserjev, bo nadaljeval delo, kot ga je na Novi pošti začrtal s predstavo 6, dobitnico velike nagrade Borštnikovega srečanja. Vedno angažirani ustvarjalec si bo izbral žgočo družbeno temo, jo v sodelovanju z raziskovalnimi novinarji temeljito pretresel in jo skupaj s sodelavci pregnetel v gledališki dogodek. Avtorski projekt Moški 2020 bo premiero doživel junija.
Novost, ki jo pripravljajo na Novi pošti v koprodukciji s KUD Moment, bo cikel gledaliških esejev, katerih kurator bo Boštjan Narat. Od januarja do junija se bo tako zvrstilo šest esejev, izhodišče pa bo vsakič izvirno avtorsko besedilo v uprizoritvi samega esejista ali esejistke.

V tretjo sezono vstopa tudi Dežela pridnih, ki jo bosta še naprej oblikovala Boštjan Narat in Erik Valenčič, vsak v svojem značilnem slogu: Narat bo praviloma odpiral teme, povezane s predstavami Mladinskega, osvetljeval njihove skrite plati in širil kontekst za različna mogoča branja, Valenčič pa se bo s sogovorniki z najrazličnejših področij prepuščal toku, ki se v pogovorni sinergiji skoraj vsakič izlije v angažirane vode žgočih družbenih vprašanj, so že zapisali v povzetku napovedi 64. sezone v Slovenskem mladinskem gledališču.

Goran Injac, neavtorizirani prevod št. 1.: Najina prva sezona je bila 60-jubiljena, tako da je bil v ospredju prav ta jubilej pa tudi tematsko jo nismo niti hoteli opredeljevati, saj tega nismo hoteli izpostavljati. Takrat je bilo pomembno, da se neke nove prakse pojavijo v na novo zastavljenem in drugače zastavljenem programu. Zdelo se je smiselno, da tudi to 64., najino zdanjo sezono v tem madatu, tematsko ne označujemo posebej tudi zato, da bi to obdobje enotno opredelili kot obdobje, ki sodi v nek celovit programski premislek, s katerim želimo opozoriti na te nove prakse, na nek novi gledališki izraz in pomen. Tisto, kar me je v teh letih izrazito inspiriralo, je bilo opazovanje različnih procesov v tej naši mali zeleni skupnosti, vpeti v evropske ramere, ki postajajo vse bolj nazadnjaške, pri čemer imamo najbrž srečo, da tu nimamo desničarske vlade in smo zaradi tega najbrž lahko srečni. Če bi bilo vse tako, kot je videti, bi bilo seveda lepo, vendar imamo prav v kulturi priložnost, da vse to preskušamo. Prvo sezono smo začeli z gesloma Mladinsko ni slovensko in Mladinsko ni gledališče in ko končujeva mandat s 64.sezono z gesli Mladinsko je slovensko, Mladinsko je gledališče. To je bila pravzaprav neka duhovita igra s tem, kar smo delali in s čimer smo dosegli nekakšen ironični odgovor do stališč, zamer in izjav ministrstva za kulturo ter konzervativnih novinarjev, da nismo gledališče ampak nekakšna aktivistična platforma in tako naprej. Pravzaprav se hecamo s tem celotnim kontekstom, da mora biti gledaliče izključno konzervativno, klasično in takšno, kakor je bilo nekoč. Mislim, da bomo po uspešni pretekli sezoni imeli zelo zanimivo novo sezono, v kateri bomo izključno slovensko in povsem gledališče in prizadevali si bomo biti kar najbolj mladinsko.

Goran Injac, neavtorizirani prevod 2.: Morda samo še to…Med te nekakšne dodatne projekte in sodelovanja bi dodal tudi to, da smo prav tako koproducenti še enega projekta, katerega nosilec je gledališče Gebit Margit Gysin iz Švice. Govorimo o filozofsko gledališkem Antonionovem projektu, ki se imenuje Eurovision, Eurovision song contest, kjer mi predstavljamo Slovenijo in za slovensko pesem je besedilo napisal Mladen Dolar. Predstavo bodo spremljali različni pogovori udeležencev projekta. V načrtu imamo tudi uprizoritev v Sloveniji, kar pa ni posvem gotovo, saj je to odvisno od dobre volje naših financerjev. Vendar je to vsekakor zanimivo mednarodno sodelovanje. Posebej ljubo mi je, da imamo to sezono kar nekaj mednarodnega sodelovanja in to je zadeva, ki je pri nas običajna in imamo uspešno mednarodno izmenjavo na kateri smo vztrajali sleherno leto, predvsem z evropskimi gledališči, ki imajo programe, ki se ukvarjajo z refleksijo konteksta politčno relevantnega programiranja, tako da naš program poteka v več smereh. Tu je glavni del programa, dodatni program in vzporedni, spremljajoči deli, kar vse vzpostavlja naš referenčni okvir. Glavni del programa začenjamo z mednarodno koprodukcijo z gledališčem Maksim Gorki iz Berlina; lani smo imeli z njimi izmenjavo, že nekaj let pa poskušamo vzpostaviti trajnejše sodelovanje; verjetno se nam bo pridružilo tudi neko gledališče iz Švice, za zdaj pa napovedujemo koprodukcijo, ki se imenuje Tak silen vzlet se siloma konča, ki jo bo režiral Oliver Frljić. Znan je kot mojster paradoksa, pri čemer smo zase zadržali preskušanje načela demokracije, Delovni naslov je bil Kriza demokracije, kar smo sedaj spremenili v nekaj bistveno bolj poetičnega. Projekt nastaja na podlagi resnega raziskovanja ter z zahtevno in obsežno literaturo in v sodelovanju z igralci ter celotno ekipo Mladinca. Premiera je načrtovana za 15. november. Morda je zanimivo tudi to, da bo premiero spremljala konferenca, na katero bomo povabili dramatike in dramaturge iz različnih gledališč, iz muenchenskega Kamerspiele, berlinskega Maksim Gorki, gledališča Piaseczny iz Poljske, Kunsthalle z Dunaja in druge. Govorili bomo o gledališkem sistemu in kako se mi v Sloveniji ukvarjamo s politiko in demokracijo ter kako stojimo za nekaterimi stvari, v katere smo se morda

Goran Injac, neavtorizirani prevod 3.: Mogoče se mi zdi logično, da …? Glavni program zaključujemo z zadnjo veliko premiero, ki je planirana za konec maja. Nam so od vsega začetka očitali, da se ne ukvarjamo dovolj z besedili, posebej s slovenskimi besedili, zato se mi je povsem logično zdelo, da kot nekakšno stališče, statement, za konec mandata, uprizorimo Cankarjeve Hlapce in to tako, da bomo naredili nekakšen preskok, obrat (switch) tako, da za to delo ne bi angažirali nekega domačega režiserja. Odločili smo se za Poljakinjo Majo Kleczsewsko, ki je znana poljska režiserka, ki dela v različnih poljskih gledališčih in v mednarodnem gledališkem prostoru, delal je v Thalia theatru v Hamburgu, v Deutsches theatru v Berlinu in tako naprej, Pred dvemi leti je bila za prispevek h gledališki kulturi nagrajena z zlatim levom na gledališkem bienalu v Benetkah in mislim, da bo to zelo zanimiv gledališki projekt prav zaradi tega preskoka s katerim vabimo tujo režiserko z vso skupino tujih umetnikov, da se lotijo besedila, ki je pravzaprav neka paradigmatska, arhetipska študija mentalitete. Česar se bomo pravzaprav lotili, je, da se bomo ukvarjali s Cankarjem in nekakšnim raziskovanjem, študijo, tistega, kar nam sporoča. Mislim, da bo to sila zanimivo raziskovanje.

Goran Injac, neavtorizirani prevod 4.: Vsekakro bomo nadaljevali s projektom Nova pošta, ki smo ga začeli z Zavodom Maska, ki je zelo uspešna, saj so eno od uprizoritev te koprodukcije nagradili z Grand prixom na Borštnikovem srečanju. V vsakem primeru bo Nova pošta generirala izjemno veliko dogodkov. Imela bo razpravljalski del programa, ki ga bo oblikoval niz razprav, pogovorov, predavanj in tako naprej. Vendar smo v dogovoru z Masko načrtovali tudi nekaj konkretnih produkcij, bolj gledaliških – v razmerju do celotnega programa, ki se bo dogajal okrog tega sodelovanja. To so tri produkcije. Jaz bom predstavil Žigo, Tibor pa drugi dve. Namreč, nadaljujemo sodelovanje z Žigo Divjakom, povedati moram, čeprav tega nisva načrtovala, ampak se ves čas ukvarjava s povzemanjem, sumiranjem vseh najinih petih let skupnega dela, vendar moram reči, da je pravzaprav eden največjih uspehov najinega vodenja to, da sva uspelo promovirati enega novega slovenskega režiserja, to je Žiga Divjak, ki je začel delati v Mladinskem, ki je delal pri nas nekaj produkcij, ki je za svojo prvo veliko produkcijo dobil Borštnikovo nagrado za režijo za igro človek, ki je gledal svet, naslednje leto pa za 6, Grand prix. Tudi letos bomo delali po istem principu; to bo raziskovalni, avtorski projekt, ki se bo odvijal na Pošti in skupaj s skupino naših igralcev se bomo ukvarjali z nečim, kar je mogoče tako malo nepričakovano za Žigo, ne bomo se ukvarjali z begunci, niti ne direktno z vsakodnevnimi političnimi temami, temveč z rojstno indetiteto. Za zdaj smo predstavo, projekt, poimenovali Moški 2020 in ukvarjali se bomo s tem, kaj to pomeni. Kako danes definiramo identiteto, kaj naj to sploh pomeni, kakšne tipične in atipične paradigme, kaj to pravzaprav je moški 2020 in če so sedaj te meje znotraj tega, kaj je to moško, žensko takšno ali drugačno, v nekem kulturološkem smislu nekako bolj fluidno, kot je bilo nekoč ali pa morda tudi ne. Torej, to bomo videli marca

Goran Injac, neavtorizirani prevod 5.: Nadaljujemo tudi s programom tujih gostovanj, kolikor bomo to seveda zmogli, ker na žalost to je pač temu tako; v glavnem v sodelovanju z Goethe institutom, ob tem moram poudariti, da imamo z njimi zadnja leta izjemno sodelovanje, ob poljskem univerzitetnem institutu sta ta dva najbolj podpirala Mladinsko v zadnjih petih letih. Prvega oktobra bo pri nas gostovala znana nemška kompanija She She Pop (gre za She She Pop uprizoritveni kolektiv, ustanovljen v 90-ih pri Giessen Institutu za uporabne gledališke študije v Berlinu, op.prev.). To sodelovanje realiziramo s pomočjo Goethe instituta in Mestom žensk. Po predstavi bo seveda pogovor z avtoricami. To bo njihovo drugo gostovanje v Sloveniji, s čimer predstavljamo na širši evropski sceni dokaj znan gledališki fenomen. Začenjamo še en dodatni program, v katerem je zajeto sodelovanje z Moderno galerijo. S tem odpiramo ne zelo vsakdanjo medinstitucionalno sodelovanje. Zdi se mi, da instituciji, ki se ukvarjata izključno s sodobno umetnostjo in kulturo ali pa to vsaj poskušajo, ustvarijo skupne projekte in tako vzpostavijo sodelovanje. Program se imenuje Formi izključenja, formi poklicanosti (zvanja?) in se bo odvijal tako v Moderni galeriji, kot v Muzeju Metelkova in pri nas v Mladinskem. Ukvarjali se bomo s tem, kaj pomeni to izvajati, izvajati na sceni, v javnem prostoru, v privatnem življenju itd. Program bo imel več sklopov in upam, da se bo nadaljeval – prvi – začel se bo januarja, se bo imenoval Uprizajanje seksulanosti (performing sexsuality). Ukvarjali se bomo pravzaprav z izvedbenimi oblikami seksualnosti in od tu naprej s seksualnostjo, ki je zgolj v sferi zasebnosti ali pa je to tudi nekaj, kar ima tudi družbeni pomen ter kako se vse to pravzaprav prepleta. Imeli bomo zanimive mednarodne gsote in pokazali bomo dela znanih tujih avtoric in avtorjev. Nadaljujemo s serijo pogovorov Dežela

Goran Injac, neavtorizirani prevod 6.: Imamo že zagotovo dogovorjeno gostovanje z Oliverjevo predstavo, ki mora sicer še nastati; gremo v Subotico na tamkajšnji festival, kjer imamo dobro sodelovanje s tamkajšnjim gledališčem.

Na samem začetku besedila, ki so ga kot strnjeni, lapidarni pregled bistvenih sestavin parvkar začete sezone pripravili v Slovenskem mladinskem gledališču pa je bila napoved premerie igre Umetnost je omara v režiji Ivana Peternelja, ki je bila na sporedu tri dni zatem. Režiser, ki je tudi izbral besedila, prevedel jih je Drago Bajt, je za izhodšče vzel absurdizem Daniila Harmsa. Harmsov svet nesmislov in predmetov, ki spreobračajo logiko, sopostavlja z današnjim svetom, v katerem en nesmisel poraja drugega. Predstava je nastala na pobudo Društva za umetnost AVGUS, tako da gre za večplastno koprodukcijo, je nenavaden in – čeravno ne povsem Harmsov tekst – gledališki izdelek, ki mu bomo posvetili nekaj več pozornosti ob neki drugi priložnosti. Nastal je v skladišču SMG, uporabili pa so zvečine scenske in kostumske materiale iz že davno nastalih predstav.

Premiera je bila 6.septembra, ob že štirih realizoranih ponovitvah pa si v ponedeljek, 23. in 20, septembra sledijo še štiri v začetku oktobra. Igrajo Daša Doberšek, Janja Majzelj, Blaž Šef in Matija Vastl, Polona Janežič pa dogajanju na prizorišću spremlja na harmoniju; Prevod je delo Draga Bajta, besedila je izbral Ivan Peternelj, scenografa na odru sta Gašper Tesner, in Ivan Peternelj, dramaturginja je Jana Pavlič, kostumografinja Slavica Janošević, lektorica pa Mateja Dermelj. Oblikovanje svetlobe in maske sta podpisala Matjaž Brišar in Nathalie Horvat, producentka je Barbara Hribar, vodja predstave pa Gašper Tesner.

Predstavitev sezone sem posnel in pripravil za objavo v programu Radia KAOS Andrej Pengov. Prvič v živjenju sem bil tudi v gledališkem skladišču, sijajnem prostoru za ogled predstave absurda, kjer so me skoraj prepričali je Umtenost (lahko) tudi omara… Morda miza, lestev, stol ali pa harmoni, Ampak to je že precej blizu resnice, na robu iluzije, kakopak.

Leave a Reply

Your email address will not be published.