Država. Premierno v ponedeljek. V Mladincu.

Kdo je kdo? V Državi: Glavkon – Theresa May, Adejmant – Donald Tusk, Kefal – Stefan Persson, Trazimah – Beatrix von Storch, Klejtofont – Andersnordic, Sokrat – Slavoj Žižek, Polemarh – Janez Janša.

Takole so zapisali v Slovenskem mladinskem gledališču, potem, ko nas je v studiu Radia KAOS že obiskala Helena Grahek, gospa, ki so ji naloženi odnosi z javnostmi v tej, vse bolj slavni in na nek ganljiv način sem ter tja odrivani gledališki hiši:

»Komu je država namenjena; Kako naj bo videti; Je demokracija prava oblika vladavine; In kaj se zgodi z idejo parlamentarnega sistema, ko državi vladajo zasebni interesi? Uprizoritev se bo ukvarjala s problemom utopije, saj je neizogibno, da bi utopične ideje odražale kaj drugega kot sodobne predstave o prihodnosti; Ali natančneje: s problemom, da si iz okvira države predstavljamo kaj drugega kot državo. Ustvarjalci bodo skušali sprožiti dialog o sodobnih evropskih družbah v povezavi z umetnostjo, pri čemer bodo upoštevali tako lastne izkušnje kakor tudi svoje razumevanje del Platona, Badiouja in drugih avtorjev, ki so se ukvarjali in se ukvarjajo s tem vprašanjem.

Besedilo za prvi del predstave je prispevala poljska dramatičarka Agnieszka Jakimiak. Izhajala je iz oseb, ki se pojavijo v Platonovi Državi, in jim poiskala ekvivalente iz sodobnega javnega življenja: politike, morilca, flozofa, poslovneža in umetnika. Prvi del predstave se ukvarja s hiperprodukcijo pomena, hiperpovezav – skratka s hiperprodukcijo fikcije, s pojmom utopij(e)…
… Besedilo za drugi del predstave je napisal švedski dramatik Tom Silkeberg. Njegovo izhodišče so bile naše predstave o prihodnosti oziroma domišljija kot predpogoj za obstoj drugačne prihodnosti. Izhodišče drugega dela je prispodoba o votlini oziroma Platonova teza, da je gledališče »senca sence« in da zatorej ne more o ničemer ponuditi pristne podobe. Ali so ljudje pripravljeni ustvarjati lastne slike oziroma ali so si jih pripravljeni najprej izmisliti, da bi se zanje borili?

Prvi in drugi del nista v nikakršni slogovni povezavi, razen da se oba ukvarjata z isto temo – državo.«

Državo – po navdihu Platona, Alaina Badiouja in drugih so ustvarili, morda celo ustanovili: Režiserka Anja Suša ter domači igralci in igralke Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Draga Potočnjak, Robert Prebil, Vito Weis in gostujoča Nika Rozman. Nastopajo tudi otroci: Sherita Cerar Hlede, Marko Engelman, Adrian Grošelj, Patricija Marolt, Zoja Mihelič Syed, Jakob Petrič, Nina Puhek; Na posnetku pa je tamala Weisova – Zarja Pertot Weis. Vendar: brez njih (v nadaljevanju) Države ne bi bilo:
Dramaturginja je Urška Brodar (z asistentko, študijsko, Nino Kuclar Stiković), scenograf Igor Vasiljev, kostumografka Maja Mirković, njena asistentka je Slavica Janošević, avtor glasbe Vladimir Pejković, korepetitor Uroš Buh, koreografka pa Dragana Alfirević. Manjkala pa nista niti nadvih in nasvet dveh mojstrov političnega gledališča – Boruta Šeparovića in Gorana Injac. Prevajalka iz poljščine je Tatjana Jamnik, iz švedščine pa Silvana Orel Kos, lektorica Mateja Dermelj, svetlobo je oblikoval David Cvelbar, zvok Marijan Sajovic, masko pa Nathalie Horvat. Vsaka država ima tudi vodjo; Vodja te predstave je Liam Hlede.

S Heleno Grahek se je za Radio KAOS pogovarjal Andrej Pengov, Urška Pengov Bitenc pa je skrbela za zvok, sliko in režijo. V prispevku objavljene fotografije so delo Mateja Povšeta.

Leave a Reply

Your email address will not be published.