Fašizem se (znova) emancipira: Nasprotje stvari v Mladinskem.

Goran Injac, dramaturg: Nasprotje stvari je Nikitinovo besedilo, nadgrajeno in sooblikovano s soustvarjalci predstave, prve njegove zunaj nemškega govornega sveta. Boris Nikitin, avtor in režiser: Pravico govora, pravico do mnenja rasizem prevzema na način levega diskurza... in samo čakam, kdaj bodo s strankarske ravni in zborovanj zavzeli gledališki prostor, kjer ponavadi v avantgardističnem smislu lahko poveš kar želiš.

Mladinsko gledališče bo v manj kot desetih dneh, no vsaj načrt je tak, uprizorilo dve premieri. O prvi, ki se je zamaknila za poldrugi mesec in ki je, z nekaj malega zadržkov v drugem delu, gledališki dogodek, vreden mnogih ponovitev, tudi v zgodnjih kabarejskih urah, smo na tem programu že govorili; Drugo, ki je napovedana za ta četrtek v zgornji dvorani, pa – vsaj na podlagi slišanega na petkovi novinarski konferenci in prebranega v gledaliških gradivih – pa brez posebne zadrege postavimo prvi ob bok; Zaradi dveh pomembnih opomb: prvič, ker gre tudi v tem primeru za gledališki eksperiment in ker v besedilu mrgoli ironije ter pretanjene in tudi neposredne družbene kritike; Angažiranost, pač; Pa sodobnost tudi: In drugič, če je bil prvi motiv sto let star Brechtov tekst stkan v germanskem kulturnem okolju, torej iz časov, ki so v marsičem podobni sodobnemu trenutku, je Nikitinov tako rekoč prav od tam in v družbenem (ne osebnem, kot pri Baalu), pogledu obravnava podobna vprašnja ali če hočete nasprotja; Stvari in – ljudi.

Takole (med drugim) zapišejo: »Jasno je – pretiravanje, parodija, provokacija in subverzivna igra z mejami med realnostjo in fejkom so v tekmi za politično pozornost postali izjemno uigrana sredstva populizma.« Družbene vrednote so v teh naših krajih (merjeno z evropskimi vatli) ven in ven na preskušnji in njihovi robovi vedno bolj opazno drsijo v eno smer. Nedobro. Tja kjer je rešitev najbrž samo še radikalna… Žrtev je, kot podčrtujejo, mali človek in njegova verjetno največja politična sposobnost: njegova ranljivost. Oder je, pravijo, nedvoumno najprimernejše mesto za obravnavanje tega, četudi zgolj kot – magari krhko – nasprotje stvari.

Tam, v Klubu SMG smo skušali zvedeti kaj več. Sogovornika sta bila Boris Nikitin, avtor besedila in režiser ter Goran Injac, dramaturg predstave in umetniški vodja gledališča, ki je uvodoma spomnil na priprave za to gledališko sezono, rekoč, da je Nikitin že takrat napovedoval neke vrste fašistično predstavo; to je bilo seveda ironično poigravanje z avtorskimi idejami.

Mislim, pravi Injac, da je to prva Borisova predstava izven tega, recimo nemškega govornega področja. Prestava je nekaj med avtorskim projektom in klasično produkcijo, da tako rečemo. Namreč, smo izšli iz teksta, ki ga je za nas pripravil Boris, a smo ga naprej skupno razvijali, z vsemi udeleženci v procesu. Torej, režija in besedilo ali tista prva verzija teksta so delo Borisa Nikitina… Začeli smo, kot smo napovedali projekt na tiskovni konferenci v začetku sezone, da bo nastal fašistični komad. In seveda je to bila neke vrste ironija in poigravanje.

Boris Nikitin, avtor osnovnega, prvotnega besedila, ki so ga nato z ekipo soustvarjalcev in igralcev skupaj izoblikovali v različico, ki bo tudi uprizorjena, je med drugim dejal, da sta ga k tej zamisli nagovorili dve spodbudi, dva motiva.

Prva je ta, pravi, da se že nekaj let v mojih projektih ukvarjam z idejo ljudi, ki pridejo ven, na oder ali v družbo s tem, kar čutijo, z njihovimi skritimi idejami in stvarmi, ki so tabu na več nivojih. Na seksualnem nivoju, na nivoju prepričanj, tudi kot radikalna politična prepričanja ali vera. In mene zelo zanima to dejanje, ko ljudje pridejo ven z nečim, to obelodanijo in se s tem naredijo ranljive. Torej, imam teorijo, da če se odpreš, če nekaj obelodaniš, je ravno tako kot če greš na oder, metaforično rečeno, si lahka tarča, si v situaciji, kjer te kritizirajo in na ta način samega sebe narediš ranljivega. In menim, da s tem ta ranljivost postane oziroma lahko postane sposobnost. Ta sposobnost je tudi že sama vsebovana v besedi ranljivost (vulner-ability) in je neke vrste opolnomočenje. Torej, to je nekaj, kar me zelo zanima. Običajno je to pridevnik, ki bi ga pripisal civilnemu gibanju za človekove pravice, gibanjem za emancipacijo, feminizmu, gibanju spolnih manjšin, post-kolonialističnim gibanjem. In zadnja tri, štiri leta, ko je ta neonacionalistični upor ponovno pričenjal vzpenjati, še posebno v Nemčiji in je nenadoma veliko ljudi prišlo na ulice in so začeli protestirati proti islamizaciji Evrope in za nov nacionalistični način, sem torej, ne glede na to, da se popolnoma ne strinjam z njihovimi političnimi idejami, sem začel razmišljat, kaj je njihova želja, da se odprejo, da se javno izrazijo in torej to me je res zelo zanimalo in torej tudi to … ja, razumem željo, da si prisoten in da se narediš vidnega. Torej, to je kot ena misel. Se javno izraziti. In seveda, hkrati, obstajajo tudi stare desničarske stranke, neo-nacionalistične, neo-fašistične stranke, ki na nek način žanjejo ta čustveni potencial. In že nekaj let razmišljam, da je vse to diskurz svobode govora. Nekako so si prisvojili debato o svobodi govora, ki načeloma prihaja iz bolj levičarskih gibanj za človekove pravice z emancipatornimi ozadji. Prisvojili so si ga in sedaj so si ta celoten diskurz o svobodi govora, politični korektnosti in politični nekorektnosti, da ti je dovoljeno, da se rasistično izražaš, prisvojili desničarji. In razmišljal sem, še pravi Boris Nikitin, o tem, kdaj bodo neofašisti prišli na idejo, da si prisvojijo umetniški prostor, prostor sodobne umetnosti in gledališča, da ga uporabijo, da naredijo, kar želijo. Ker so to prostori, kjer po navadi v avantgardističnem smislu lahko poveš kar želiš.

Ob že omenjenih – Nikitinu in Injacu – so predstavo Nasprotje stvari soustvarili tudi asistent režije, pravzaprav sorežiser Jan Krmelj, kostumografija in oblikovalka maske Vanja Djuran in Lea Bratušek, glasbo sta izbrala Boris Nikitin in Jan Krmelj, aranžmaji pa so delo Uroša Buha, lektorica je Mateja Dermelj, prevajalca sta bila za nemščino Tanja Petrič, za nemščina in angleščin pa Urška Daly, zvok je oblikoval Marijan Sajovic, svetovalec za posebne učinke pa je bil Klemen Stare; Vodenje redstave je prevzel Gašper Tesner.

Igralska zasedba je večinsko moška a ne povsem: med petimi črnimi klovni je tudi klovnesa. V avntgardni neofašistični igri Nasprotje stvari, če se opremo na tiskovki povedano in v gedališkem listu prelistano, nastopajo Primož Bezjak, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Blaž Šef in Stane Tomazin.

In kdo je Boris Nikitin, človek z imenom in priimkom, ki ga deli z mnogimi znanimi osebnostmi na raznih koncih sveta iz brez števila visokoprofesionalnih dejavnosti – od športa, znanosti, poslovnega in umetniškega okolja najrazličnejših generacij in različnih narodnosti ter državljanstev? Je umetnik, režiser, mnogostranski gledališki ustvarjalec švicarskega porekla. Rojen je 1979 v Baslu kot sin ukrajinsko-slovaško-francosko-judovskih imigrantov; deluje pa v širšem nemškem jezikovnem in kulturnem prostoru, predvsem kot neodvisni umetnik na neodvisni sceni in sodeluje z velikimi znanimi gledališči in art-centri, kot sta, na primer, berlinski HAU (Hebbel am Ufer), Kammerspiele in podobno, ki so bili koproducenti njegovih predstav. Ali pa baselska Kasarna (Kaserne Basel), svobodno sodobno gledališče plesa in glasbe ter najrazličnejših uprizoritev, performansov, kjer največkrat sodeluje. Poleg tega je delal tudi s profesionalnimi gledališči, kot je na primer Schauspiel v Gradcu ali nueremberško gledališče v Nemčiji. Prdstava Nasprotje stvari, ki jo uvrščajo nekam med avtorskim projektom in klasično produkcijo, je menda prva Nikitinova predstava zunaj nemškega govornega področja.

Prispevek podpisujem Andrej Pengov, za prevoda iz angleščine in sbrščine ter za zvok in postprodukcijo je poskrbela Urška Pengov Bitenc, avtor v prispevku uporabljenih fotografij z odrskih vaj pa je Matej Povše.

Fašizem se (znova) emancipira: Nasprotje stvari v Mladinskem. Fašizem se (znova) emancipira: Nasprotje stvari v Mladinskem. Fašizem se (znova) emancipira: Nasprotje stvari v Mladinskem. Fašizem se (znova) emancipira: Nasprotje stvari v Mladinskem. Fašizem se (znova) emancipira: Nasprotje stvari v Mladinskem.

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *