Imelda, Margot in Leila na Mali sceni MGL. (Vsaj) Ena je taka kot ste vi?

Tik pred prvomajsko praznično verigo, ko slavimo upor, delo, zmago in svobodo, no ne vsi ali pa vsaj ne vsi enako strastno, so nam na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega premierno prikazali nekakšen kontrapunkt tem prazničnim vsebinam.

Črna komedija 52-letne nemške dramatičarke Theresie Walser, ki je doslej napisala že več kot dvajset dram, se je štirih, morda petih trinožnih oblasti iz polpretekle evro-azijsko-afriške zgodovine lotila s karikiranjem značajev predsedniških žena.

V igri z naslovom Taka sem kot vi, rada imam jabolka, ki ima vse značilnosti črne komedije, je preučevala osebnosti žensk, ki so nadzorovale in z zvitorepnostjo ter manipulacijo tudi kreirale politiko na Filipinih, kjer je vladala Imelda Marcos, v Tuniziji, Siriji in še nekje, tako da je lik namišljene kraljice Kartagine Leile Ben Ali, priučene frizerke in lahkoživke avtorica sestavila iz treh predsedniških žena ter trejega ženskega lika, žene predsednika Nemške demokratične republike, ki je kot ministrica za izobraževanje 26 let – vse do padca Berlinskega zidu klesala značaje zavednih državljanov. Za Honeckerja smo vedeli za njegovo Margot pa malokdo.

Slovensko, predvsem mariborsko gledališko občinstvo Walserjevo pozna več ali manj samo po – tudi črni komedji – King Kongove hčerke, grozljivo absurdni kakorsmešnici iz doma za ostarele.

Sedem razprodanih in že odigranih MGL-jevih predstav z jabolki v naslovu si je v minulih petih tednih ogledalo domala šesto obiskovalcev. Za to predstavo, prva prihodnja ponovitev bo že to sredo, vlada veliko zanimanje, do konca sezone načrtujejo še sedem ponovitev in gostovanje v Beogradu. Prevedel jo je Milan Štefe, sicer član igralskega ansambla MGL; Eno predstavo so pripravili posebej za prevajalce; ytis je, da jih je vse povsem prevzela, medtem ko je strokovna kritika, če zapišemo prijazno, zadržana. Prebrati bi jih bilo treba, vse po vrsti ali na kupu, še prej (ali morda potem, kdo ve?) pa videti predstavo, da bi se mogli o tem izrekati. Nekaj od tega nam je uspelo, zato smo si za Radio KAOS predstavo Taka sem kot vi, rada imam jabolka ogledali in po premieri pripravili niz pogovorov z njenimi ustvarjalci. Naša prva sogovornica je bila dramaturginja Ira Ratej.

Vlogo Imelde, saj veste tiste znane zbiralke čevljev in še česa, je predsedniško, kaj predsedniško, kraljevsko odigrala Jette Ostan Vejrup, z Ajdo Smrekar – gospo Margot in Tjašo Železnik, tretjo, četrto in peto gospo predsednikovo v osebi ene same Leile Ben Ali pa smo celo uspeli posneti zanimiva pogovora, tudi o prepričljivosti in igralski prezenci oblikovanja njunih vlog.

Posebno pozornost pa nam je vzbudil nastop Maria Dragojevića, že v različnih odrskih in filmskih igrah preskušenega in uveljavljenega študenta AGRFT. Naše presenečenje je bilo toliko večje, ker smo po uvodnih gradivih in na novinarski konferenci povedanem razumeli, da gre za nekaj ali nekoga obrobnega v tej igri.

Režiser te predstave je igralec. Mojster igre, ja in režije tudi, v kar smo se v tem gledališču in še kje že mnogokrat prepričali. Ta predzadnja premiera letošnje sezone na odru Male scene v MGL sodi namreč v ciklus, v katerem so igralcem naložili režiserjevo delo. Boris Ostan.

Za likovno podobo so poskrbeli scenograf Dorian Šilec Petek, kostumografka Belinda Radulović z asistentko Bernardo Popelar Lesjak in oblikovalec svetlobe Pascal Mérat, Le Magicien de la lumière, podporni video izdelek podpisujeta Atila Urbančič in Žiga Kranjc, lektorica je bila Maja Cerar.

Premiero sem si ogledal in pogovore posnel Andrej Pengov, v prispevku uporabljene fotografije pa so delo Petra Giodanija. Nasvidenje, prav kmalu, prav od tam, kjer se te dni lotevajo predstavitve nove sezone. Zastavili so jo na strehi ampak bo treba počakat lepšega vremena ali pa se preselit kam na suho. Res me zanima, kaj je tam. Zgoraj… Tako smo se vsi skupaj srečali kar na odru. Ampak več o tem ob kaki drugi priložnosti.