Kapitalizem in sreča nista skladen par, pravi Žižek; de Brea mu v MGL pritrjuje z Volponejem.

Jonson in Zweig, Pogorevc in de Brea: Premožni beneški plemič Volpone se pretvarja, da je na smrt bolan. Z lažnimi obljubami, da jim bo zapustil vse svoje imetje, zavaja in privablja lovce na dediščino, pri tem pa mu pomaga prisklednik Mosca. Vrata Volponejevega doma si podajajo Voltore, Corbaccio in Corvino, ki med seboj tekmujejo v prilizovanju, prinašajo dragocena darila in Volponeju obljubljajo nezaslišane usluge. Stremuštvo do zadnje kaplje časti, strast do (lažne) smrti. In do aplavza.

Minuli četrtek je bila na Velikem odru MGL premieračrne komedije Volpone. Avtor priredbe in režiser Diego de Brea se je oprl na besedili Bena Jonsona iz leta 1605, ki ga je prevedel Janez Menart in Stefana Zweiga iz leta 1926 in prevod Mojce Kranjc.

Uprizoritev je bila pri občinstvu lepo, kaj lepo, z navdušenjem sprejeta, čeprav se je režiser, ki ga na slovenskih odrih že kar nekaj časa nismo videli ustvarjati, odločil za dokaj drzno postavitev z minimalistično scenografijo in nekaj malega drugimi sodobnejšimi scenskimi pomagali –  tudi sicer morda pričakovanmi (bolj) iztopajočmi posegi z videom.

Oder je domala prazen, opremljen z najnujnejšimi rekviziti, s katerimi umesti naslovnega junaka in njegove soigralce tja, kamor sodijo. Tudi – ali predvsem – v današnji čas. Stoletnim razdaljam od nastanka in prenove besedila navkljub. Eno od orodij za posodabljanje dogajanja je tudi, pri tem režiserju pa sploh, ozvočenje. Odra na sploh in ad personam, likov,  ne igralcev. Čeprav, ja, tudi njih, ker drugače pač ne gre…

Pred premiero se nam je zdelo, da ga moramo vprašati, kje, zavraga, da je hodil vse te mesece in zakaj ga pri nas ni bilo? Pa je naneslo drugače. Ostrina pogovora se je takoj usmerila v bistvo. V predstavo, v to uprizoritev Volponeja.

Volpone je poln arhetipskih simbolov in antologijskih komičnih situacij, ki s kritičnim skalpelom s pomočjo ironije in sarkazma razgaljajo osebne in družbene anomalije. Predvsem človekov moralni propad in zlaganost ter njegovo neskončno prekomernost in neuravnoteženost, pogoltnost, megalomanijo, lenost, požrešnost, poželjivost … Morda je Volpone obenem tudi sinonim za tisto, kar imenujemo svoboda?

Predvsem pa je vse našteto zagotovo in na žalost tudi zaščitni znak našega časa, so med drugim zapisali v gledališkem listu in novinarskih gradivih. Kako Jaka Lah igralsko razume, ponotranji lik abmbicioznega Mosce, ki je pravzaprav glavni poganjač odrskega dogajanja in ki ga brez naslovnega junaka in domala že neobvladljivih stremljenj, ambicij, ki se – ob njihovi absurdnosti in smešnosti končajo pogubno, seveda ne bi bilo, pa je pripovedoval na novinarski konferenci dva dni pred premiero tudi z izkušnjo, ko je nanjo opozorila umetniška vodja Barbara Hieng Samobor.

Premožni beneški plemič Volpone, kar je v slovenskem prevodu ime za lisjaka, se pretvarja, da je na smrt bolan. Z lažnimi obljubami, da jim bo zapustil vse svoje imetje, zavaja in privablja lovce na dediščino, pri tem pa mu pomaga prav ta, o katerem je govoril Jaka Lah, prisklednik Mosca, v prostem razumevanju pomena za to ime tudi – podrepna muha.

Iz besedil, ki sta bili predlogi za to uprizoritev je avtor priredbe, režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe Diego de Brea ustvaril svetlečo in odrezavo, brezkompromisno, no, na koncu vendarle prej srečno, kot črno zlitino komedije in tragedije, kjer glavnega protagonista obravnava kot ultimativnega izzivalca lastne smrti. Po videnem na premieri pa se gledalec zlahka utrdi v prepričanju, da je besedilo, čeravno brez njega ni predstave, manj pomembno od nastopajočih, kar samo potrdi odlično delo zasedbe v posamičnem preštevanju in z izkupičkom ob poklonu. Primož Pirnat.

Ob Primožu Pirnatu in Jaki Lahu igrajo tudi Gašper Jarni, Jožef Ropoša, Jernej Gašperin, Tanja Dimitrievska, Matej Zemljič in Boris Kerč ter kot gosta Ana Pavlin in Mario Dragojević.

Dramaturginja je bila Petra Pogorevc, uprizoritev pa so sooblikovali še kostumograf Leo Kulaš in njegova asistentka Lara Kulaš, avtor videa Izidor Farič ter lektorica Barbara Rogelj. Premiero sem si za Radio KAOS ogledal Andrej Pengov, novinarsko konferenco je spremljala in posnela Urška Pengov Bitenc. V prispevku uporabljene fotografije z vaj so delo Petra Giodanija.

Leave a Reply

Your email address will not be published.