Odilo. Zatemnitev. Oratorij. Kompozit shranjen za Borštnika. Zakaj ne tudi za FL, saj je tako rekoč muzikal?

Peter Mlakar, dramatik, avtor besedila: Odilo Globočnik je bil tako kruti zločinec, čisti Satan, pošast, zver, ekstremni sadist, poosebljenje absolutnega zla. V tem besedilu želi dokazat, da še tako pošastno zlo nima proti neskončnemu, proti absolutnemu prave moči. Njegovo zlo se izniči, kar pokažemo z zadnjim prizorom. On je predzadnja faza apokalipse, potem zlo izgubi svojo moč, ne glede na njegov časovni doseg. Ta vladavina e konča in zavlada jagnje. Cela zgodba je sicer zasnovana kot zelo oprijemljiva, celo mesena kriminalka. Janez Pipan, introvizor: V tej predstavi imamo kolektivnega junaka in kolektivno izjavljanje. Ta zbor je Odilo Globačnik. Na ta način smo temu monstrumu odvzeli možnost, da znova spregovori, da se vzpostavi kot junak... Upam, da predstava reflektira tudi vprašanje, ki je zadnjih 20 let kar poniknilo iz javnega diskurza: govorim o zločinih. Nacističnih zločinih. V Sloveniji in drugod po Evropi. Ali ni bila opustitev te teme pogoj, da se je sploh lahko plasirala ideja o spravi? Dragan Živadinov, soavtor besedila in režiser: Smo gledali Laibach ali Kosovela? Gledali smo prejšnje stoletje. Konstruktivizem? Mogoče, Černigojev. To je kompozit iz treh delov; niti ne triptih; to so trije kompoziti. Gledališki zbor je oratorij, ki gre iz gledališča proti glasbi. Na svetu ni naključij. Premiera je bila namreč predvečer rojstnega dne tega tržaškega Slovenca, najboljšega Nemca med Slovenci, Odila Globočnika.

Premiera in štiri ponovitve, ena takoj po premieri, tri – dva meseca potem, zadnja, minuli petek. Kako bo in če sploh, na jesen, še ne vemo; Škoda; To je treba videti; Ne, gledati je treba in poslušati; Večkrat in pogosto, kajti, kakor so zapisali avtorji in producenti: »Gledališka predstava Odilo_Zatemnitev_Oratorij_ je premiero doživela v negotovosti pred morebitnim izbruhom novega svetovnega spopada.« Od takrat sta minila dva meseca; Negotovost in nevarnost spopada pa ni nič manjša; Tudi zaradi Trumpovega blefa v igri s Severno Korejo ne; Če blefira Kim, ni povsem jasno, a je manj verjetno; Vse skupaj pa je več ali manj samo predstava; Z več režiserji in z ne preveč zahtevnim tekstom a s teškim besednjakom; Glavna kriza je pravzaprav drugje; Tam, kjer uničujejo in preganjajo ljudi in ljudstva; zoper to tudi pri nas nismo povsem na varnem, kaj šele, da bi bili imuni.

Sestavljanka, ki nastaja po Slovenskih volitvah, ki so bile na prvi dan vojaških vaj v Sloveniji, kar so vsi spregledali, razen vase zaljubljenega vrhovnega poveljnika, ki pa tudi tu privatizira, neuradno, seveda. Glede na način izvajanja oblasti, pridobljene s celih 22% volivnega telesa, ko obveščevalnih sporočil ne bere, so seveda njegovi sodelavci za varnostna vprašanja ali ekipe njemu ljubih kandidatov poskrbele za blokade tistih medijev, ki so prinašali zanj in za (domnevno) njegove, neprijetna sporočila. Katera? Denimo tista v zvezi s TEŠ6 ali ona v zvezi s pokojninami in okoljskimi grehi. Za kulturo, ki je s svojim umetniškim, socialnim in tudi sindikalnim angažiranjem ven in ven opozarjala na krivice, ne le na področju umetniške (in medijske) produkcije, tudi v družbi nasploh, pa kljub mnogim parcalnim predvolilnim akcijam in angažmajem, doslej ni bilo nikakršnega rezultata. Morda nam to lahko pojasni tudi siceršen »izjemen vpliv« kulture in umetnosti, jezika kot temelja najrazličnejšega ustvarjanja še posebej. Kljub temeljitim raziskovanjem in znanstvenim prispevkom, tudi naših raziskovalcev – če omenim samo že osem let sobivajoče delo Polone Tratnik o koncu umetnosti in tudi zelo sveže Nenada Jelesijevića o zasuku v njeno odpravo – obstaja. Umetnost namreč. Kljub, kot rečeno/zapisano njenemu minornemu vplivu na politiko in oblast.

Ampak doslej edinega, čeprav zelo dolgo – vsaj pri nas – zamolčevanega Slovenca, ki da je (bil) najboljši Nemec, Odila (uf, kakšno carsko, ne, božansko ime!) Odila Globočnika, je treba govoriti, izgovarjati, kričati. Pravzaprav jih imamo več kot bi si upali misliti. Takih in podobnih… Nekaj se jih med poraženci in zmagovalci razkriva tudi v teh povolilnih dnevih in tednih.

Sicer pa: n`č bat! Predstava Odilo. Zatemnitev. Oratorij, se je uvrstila na letošnje Borštnikovo srečanje. Zakaj, recimo, takega dela kot aktualne in do konca provokativne predstave o (ne)svobodi misli, duha in dejanj ne zmoremo uvrstiti v program nečesa, kar se imenuje Ljubljana Festival. Zakaj že ne? Saj tako rekoč v ničemer ne učinkuje na oblast… ne na državno, še manj na lokalno, občinsko. In hkrati je najbolj aktualen in muzikal, da malo takih. Morda zaradi programskih, organizacijskih ali stroškovnih razlogov? Denar zagotovo ne more biti razlog. Zaslužki, pač.

Za ta prispevek, ki je pravzaprav oddaja zase, smo posneli pogovore z avtorjema besedila predstave – eden od njiju je tudi režiser in z introvizorjem. Ja, tudi to soavtorsko pozicijo pri nastajanju tega svojevsrtnega spektakla smo skušali v pogovoru z njim pojasniti. Po vrsti in z imeno so to Peter Mlakar, dramatik, Dragan Živadinov, soavtor besedila in režiser ter Janez Pipan, introvizor.

Zasedba je številčna; osemindvajset nastopajočih. Podrobneje si jo lahko ogledate na matičnih spletnih straneh SMG-ja, Mladinskega gledališča in CUK-a, Centra urbane kulture v Šiški, kjer so se zgodile premiera in še štiri ponovitve. Najpomembnejše vloge so razdeljene premišljeno in učinkovito. Za to našo rabo – in še to zgolj v spletni različici tega prispevka – navajamo samo njihova imena in priimke, kar je v gledališkem izrazu predstave, maniri in podobi Laibacha, Irwina in NSK skupaj že tako zunaj običajnega: Primož Bezjak, Damjana Černe, Sara Dirnbek, Ivan Godnič, Jure Henigman, Željko Hrs, Uroš Maček, Maruša Oblak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Ivan Rupnik, Romana Šalehar, Žiga Mlakar, Pino Zupančič, Jan Kmet, Luka Bokšan, Darjan Anej Fras, Benjamin Jeram, Aljaž Mamič Lebar, Blaž Novak, Gašper Šenica, Žan Augustinčič, David Farčnik, Blaž Fideršek, Matej Kurinčič, Andrej Novinec, Juš Šoltes in dr. Tjaša Ribizel.

Kot ustvarjalci predstave pa se ob že predstavljenih Mlakarju, Živadinovu in Pipanu podpisujejo tudi scenografinja in kostumografinja Dunja Zupančič, dramaturginja Tery Žeželj, avtor glasbe Dario Seraval, koreografa Marko Mlačnik in Ivan Peternelj, oblikovalec in animator digitalnih konstrukcij Boris Balant in Gregor Balog, lektorica Mateja Dermelj, oblikovalci svetlobe, zvoka in maske David Cvelbar, Jure Vlahovič in Nathalie Horvat, asistenta režije in produkcije Anže Rogelja in Jera Topolovec ter vodja predstave Liam Hlede.

Za konec prispevka, ki ga je v celoti oblikoval in realiziral Andrej Pengov pa še neke vrste povzetek iz gledališkega lista predstave in njenega Opisa, s poudarki, kot smo jih razumeli mi. Tudi današnje novice so namreč srhljivo podobne tistim, ki so jim bili priča naši predniki pred drugo svetovno vojno in med njo; prevladujejo geostrateški in geopolitični interesi, vzponi nacionalizmov in rasizmov.

Za projekt so tako ključni jasno protinacistično stališče in ubijanje Globočnikovega imena ter preprečitev vstajenja njegovih dejanj. Uprizoritev se metodološko odreka razumevanju njegovih dejanj in nacionalsocializma kot nečesa normalnega… Enkrat za vselej hoče opraviti tako z Odilom Globočnikom kakor tudi z nacizmom in fašizmom ter onemogočiti njuno vrnitev in vnovični vzpon.

Predstava uprizarja zavest o poosebljenem zlu in se odpoveduje vstopu v gledališki identifikacijski model. Nacionalsocializem je največji realizem v zgodovini človeštva! Odilo Globočnik pa je senčna podoba slovenske zgodovine. Je tisti Slovenec, ki je v hierarhiji nemškega nacističnega sistema zasedel najvišje položaje in tisti, ki je nagovarjal množico na enem od razvpitih nürnberških nacističnih shodov. Uresničeval je operacijo Reinhard (Einsatz Reinhardt) in bil odgovoren za smrt milijonov. On je izumil uničevalno koncentracijsko taborišče in je tisti Slovenec, ki je tudi upravljal taborišče Rižarna v Trstu, njegovem mestu.

Avtorica fotografij za vaj za predstavo Odilo. Zatemnitev. Oratorij., ki smo jih uporabili v tem prispevku, je mojstrica Nada Žgank.