Pograjčeva Slovenska popevka z zvezdami iz Drage tudi v Avditoriju

Matjaž Pograjc, režiser: Glasba je zadnje romantično pribežališče in zanj se je treba truditi in ga skušati obuditi. Gregor Strniša je to vsekakor znal; Ob sosledju nekih naključij sem spoznal povsem drugačen svet ljudi iz Drage in ko sem ga razumel, sem se vanj zaljubil na prvi pogled. V tistem svetu, v njihovem vesolju ni sprenevedanja. Je čista iskrenost. In tako je nastala koncertna predstava Slovenska popevka...Dva svetova sta postala eno vesolje... Tam bi moral biti tudi pravkar odstopljeni predsednik vlade a je takrat zaradi štrajka predstava odpadla. V Portorožu bo z nami predsednik države.

Če smo ob lanski obletnici samostojnosti države v Mladinskem gledališču videli sijajno predstavo Republika Slovenija, so sezono potem prav tam poskrbeli za še eno domačo zgodbo, zasnovano kot koncert na gledališkem odru. Na prvi pogled prav nič politično a nadvse emancipacijsko, osvobajajočo; Bolj domačo, kot si moremo misliti, čeprav bi jo najraje odrinili kam na rob našega vsakdana; Kulturnega, vzgojno-izobraževalnega, znanstveno-raziskovalnega, gospodarskega in političnega; Slovenska popevka je predstava, ki bi si jo morali ogledati tudi tisti, ki s pevskimi zvezdami, četudi upokojenimi, skušajo s Posledjnim vlakom zapeljati skorajšnje volivce.

No, zdaj pa k stvari: Ne srečamo se pogosto z njim, so zapisali v gledališkem listu. A nekje med plastmi naše družbe je Življenje (zapisano z majuskulo) zelo drugačno od našega vesolja; Vesolje znotraj vesolja, izmikajoče se našemu razumevanju; Nismo ga vajeni videvati vsak dan; Popolnost, dovršenost podobe je tudi naš ideal… Prav pri popevkah, so ocenili avtorji – in z nekaj zadržki se je z njimi mogoče strinjati – spektakel dosega vrhunce.

Česar nočemo videti, naj ne bi obstajalo. Obvladujejo nas predsodki, še posebej, kadar ne razumemo drugačnosti. In kaj se zgodi, ko neko drugo, ne naše, vesolje stopi na oder, na televizijo, ko se ena resničnost preplete z drugo in se zvezde premešajo med seboj? Bomo prepoznali obliko ozvezdja in njegov pomen? Bomo sploh slišali, kaj šele razumeli zgodbo, ko je govorjena, prepevana, prikazana drugače, kot smo podobne pripovedi (z)mogli razumeti doslej?

Slovenska popevka, predstava SMG, katere premiera je bila v lanskem novembru in ki jo je bilo doslej mogoče videti na polno zasedenih uprizoritvah, je bila razlog, da smo v studio Radia KAOS povabili režiserja Matjaža Pograjca. Neposredni povod pa predstave, ki se imajo zgoditi v nedeljo in ponedeljek v Mladincu in v sredo v Avditoriju Portorož.

Čeprav so od premiere minili že štirje meseci pa je prav, da pred novim nizom predstav ter prvim gostovanjem, kar zahteva skrbne priprave pred vnovičnimi nastopi, da ob režiserju omenimo tudi druge ustvarjalce te zahtevne in za marsikoga nenavadne predstave. Nenavadne? Pravzarav je to v estetskem in izvedbenem pogledu od začetka do konca izzivalno odrsko delo, ki ne le da nastavlja ogledalo, saj še pri tako neizprosnem značaju kakega posameznika sproža zvečine boleča intimna doživetja- ali kot je bilo povedano v pogovoru z Matjažem Pograjcem, tudi družbene refleksije.

V predstavi Slovenska popevka nastopajo Atifa Džaferović, Urška Gorše, Borko Horvat, Željko Hrs, Sabina Hudorovac, Nika Ivančić, Tine Jorgačevski, Klara Kastelec, Tatjana Konte, Zdravko Kosič, Andreja Lazar, Janja Majzelj, Jurica Marčec, Maruša Oblak, Ivan Peternelj, Blaž Pirman, Eva Pirnat, Peter Prokofjev, Blaž Šef in Eva Troha. Soustvarjalci predstave pa so ob režiserju Pograjcu tudi strokovni sodelavci Centra za usposabljanje, delo in varstvo Draga na Igu: Dolores Turičnik, Aleš Ravnik, Irena Stergar Remškar, Jure Čehovin, Žiga Bižal, Zdenka Virant, Vitomirka Markovič, Tea Finžgar Plavčak, Barbara Hegedüš in dr. Valerija Bužan, direktorica ustanove.

Scenografijo je ustvarila Tadeja Ažman; kot nekakšen del celotne opreme tako odra kot vsega gledališča za Slovensko popevko smo razumeli tudi ureditev spodnje dvorane v SMG-ju, kjer so namesto običajnih stolov drevesni štori oz. na cca 40 cm razrezana drevesna debla. Kostume je obikovala Neli Štrukelj, koreograf je Branko Potočan, glasba je delo Dua Silence, zahtevno nalogo v tej predstavi – korepeticijo je opravil Diego Barrios Ross, video je izdelal Luka Dekleva, svetlobo in zvok pa sta ustvarila David Cvelbar in Silvo Zupančič. Masko je oblikovala Tina Prpar, lektorica je bila Mateja Dermelj, režiserju in scnenografki pa sta asistirali Kristina Mihelj in Tjaša Kimovec.

V prispevku so uporabljene tudi fotografije z vaj, ki so delo Nejca Sajeta, z Matjažem Pograjcem pa se je za Radio KAOS pogovarjal avtor prispevka Andrej Pengov, ki ne ve zakaj, ampak ven in ven se mu tudi ob tej predstavi pred očmi nizajo slike bližajoče se volilvne kampanje. Morda je to Slovensko popevko videl tudi Miro Cerar? Čeprav je bil na dan, ko se je napovedal, da pride v Mladinsko, predstavo odnesel štrajk javnih uslužbencev. In če jo je videl, se je potem morda veliko lažje odločil za napoved odstopa. Bil bi pravi frajer, če bi na predstavo – morda kar v Portorož – povabil celotno vladno ekipo pa še kakega sekretarja, direktorje služb ter še koga iz parlamenta in pravosodja, recimo iz vrhovnega in ustavnega. Ma kaj povabil. Vstopnice naj kar kupijo, saj bodo zmogli… Finančno, brez dvoma, čustveno in moralno…? Nekateri pač, za vse pa nisem prepričan? Morda si spotoma znova ogledajo znamenito maketo drugega tira, če je med tem niso že vrgli v morje. In če se jim pridruži še ena zvezda tega slovenskega vesolja, Borutom Pahorjem, potem bo res dren. Na odru tako ali tako, v dvorani pa bo zaradi izjemne in srčne konkurence na odru zvezdni prah zanesljivo obledel. Je pa lepo in prijazno, da se jim njegova viskost pride poklonit. No, vsaj napovedi so takšne…

Leave a Reply

Your email address will not be published.