SMG: Po poplavi spodaj Divjakova Vročina zgoraj
|
Spoštovane in cenjeni, to je Radio KAOS, kjer se ta trenutek ukvarjamo z Vročino, ki so jo po gledališkem festivalu Štajerska jesen v sosednji Avstriji pet dni po graški premieri v ljubljanskem Mladincu ogrozile poplave, a ne zares in ne preveč. V Slovenskem mladinskem gledališču imajo dve dvorani; Eno, tisto pred 14 dnevi poplavljeno tam pod Plečnikovimi arkadami v kleti in ono, ki je v prvem nadstropju, kamor voda ni segla; Tisto katastrofalno neurje pa je »samo« ena od posledic ali neposrednih dokazov, ki jih moremo razumeti v kontekstu Divjakove Vročine; Dan ali dva nazaj so nam jo pred ljubljansko premiero predstavili na novinarski konferenci.
Gre za koprodukcijski dosežek med graškim festivalom (Steirischer herbst 21′ ), Zavodom maska in SMG, ki je bil spodbujen z nerazrešljivo prepletenimi razrednimi, torej izrazito političnimi vprašanji v (neoliberalnem) kapitalizmu, kakor so avtorji zapisali v novinarskem gradivu; Ustvarjalci predstave opolnomočeni s podatki o izumiranju vrst, povečevanju koncentracij toplogrednih plinov v ozračju, onesnaženosti s plastiko in drugimi kontaminanti, pa tudi o načrtih proizvajalcev fosilnih goriv razmišljajo o vsem tem in (ne)moči posameznika, soočenega z nezadržno napredujočimi podnebnimi spremembami, o občutku jeze, kakršna navda malodane vsakogar, ki se poglobi v okoljsko tematiko. Njihov angažma se ukvarja tudi s sredstvi in načini, kako zaustaviti pogubno spiralo, četudi in celo s povsem opravičljivim nasiljem. Kar je, naj dodamo, posebne vrste paradoks ureditve, ki ima predznak demokratična.
Divjaka, Žigo Divjaka, režiserja in soavtorja besedila smo, posebej za Radio KAOS, povabili pred naš mikrofon in kamero.
Ljubljanska premiera Vročine bo v torek, 12. oktobra zvečer v zgornji dvorani SMG. Predstava je strukturirana kot diskusija posamičnih govorcev z njihovimi samogovori ali igralskimi performansi, ki samo v manjšem delu zazvenijo v dialoški formi. Tri igralke in trije igralci razglabljajo o krivcih za neizogibno ekološko katastrofo tudi ali predvsem zaradi razmer, kot jih je izoblikoval neoliberalni kapitalizem. Mestoma so podprti z odmevom zbora, morda malce po antičnem gledališkem vzoru, besedilo pa je prepleteno z osebnimi zgodbami. Oder si delijo s približno 50 gledalci.
Besedilo je nastalo v sodelovanju režiserja in nastopajočih Damirja Avdića, Mine Palada, Drage Potočnjak, Maye Sare Unger, Vita Weisa in Gregorja Zorca. Dramaturg je bil Goran Injac, pri raziskavi gradiva pa je pomagala novinarka Maja Ava Žiberna. Za likovno podobo so poskrbeli scenograf Igor Vasiljev, kostumografka Tina Pavlović in oblikovalec svetlobe David Orešič, za zvok pa Blaž Gracar. Režiser videoprenosa je Vid Hajnšek, strokovni sodelavec pri predstavi je bil Andreas Malm za prevode so poskrbeli – v nemščino Martin Thomas Pesl, iz slovenskih in bosanskih odlomkov v angleščino Barbara Skubic, v slovenščino pa Tina Malič, lektorici pa sta bili za angleščino Aleksandra Žerjav in Mateja Dermelj za slovenščino. Nekaj motivov in fragmentov so ustvarjalci predstave povzeli po knjigah Manj je več: Kako bo odrast rešila svet Jasona Hickla, Kako razstreliti naftovod Andreasa Malma, Ministrstvo za prihodnost Kima Stanleyja Robinsona in Neprijazna Zemlja: Življenje po segrevanju Davida Wallacea-Wellsa. Avtor v prispevku uporabljenih fotografij posnetih na vajah Vročine je Matej Povše.
Na novinarski predstavitvi Vročine sem za Radio KAOS bil Andrej Pengov, ki si bom, če le ne bo prevroče ali premokro, ogledal tudi torkovo premiero.