Majhni in ekskluzivni. Elitni. Niso mini, so pa Mini teater.

Robert Waltl, direktor: Nocojšnja premierna uprizoritev Pasolinijeve igre Ribica je razprodana, prva ponovitev bo na sporedu že prihodnjo soboto, 14. decembra. Decembra je pri nas nasploh že tradicionalno mnogo predstav, vsaj štiri vsak dan, od tega so praviloma tri za najmlajše. Že januarja pa uprizarjamo aktualno delo francoskega avtorja Floriana Zellerja Oče, mati, sin, za katerega uprizarjanje smo stežka a vendarle - na podlagi zaupanja, ki so ga na avtorski agenciji podkrepili z izjavo o izjemnosti in elitnem statusu Mini teatra - pridobili te pravice. Ivica Buljan, umetniški vodja: Ribica je monodrama, komično-tragična zgodba odrasle, 38-letne, kljub nekaterim poskusom, ki jih je po navadi preprečil oče zaradi svojih divergentnih, času prilagojenih političnih stališč, nikoli poročene a po trajnejši partnerski zvezi, po ljubezni hrepeneče ženske. Nastopa Ana Urbanc, ki je zame eden od biserov slovenskega gledališča... Ja, in hvala za idejo o filmu, posvečenem Mini teatru. Morda jo res ponudimo v delo ameriškemu prijatelju, režiserju in scenaristu italijanskih korenin, ki je bil nedavno tudi na ljubljanskem Liffu, Abelu Ferrari.

Z namenom, da bi okrepila ustvarjanje v postdramskem teatru in gledališču za mlado občinstvo sta Robert Waltl, že od nekdaj ustvarjalec gledališča za otroke, lutkovnega še posebej, po poklicu igralec po angažmajih pa tudi režiser, umetniški vodja, gledališki direktor in producent ter Ivica Buljan, politolog, filolog, frankofil, tudi novinar, gledališki kritik ne le v nekdaj skupnem jugo-razsežju, tudi v evropskih uredništvih, gledališki soustvarjalec in avtor, pedagog in – med drugim – tudi Prešernov nagrajenec – pred 20 leti ustanovila Mini teater.

Začela sta v grajskih kleteh, tam gori, nad mestom, v letih 2008 in 2009 pa sta se ob spletu spodbudnih okoliščin, ne da bi povsem natačno vedela, kaj vse to lahko pomeni, lotila preureditve stare hiše na Križevniški – takrat samo na številki 1, kasneje pa tudi na trojki, v malo gledališče.

Z nepovratnimi sredstvi so takrat gradnjo podprle Islandija, Lihtenštajn in Norveška v okviru Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma. Tega denarja (in sredstev v različnih drugih oblikah) je bilo za nekaj manj kot polovico, tako da so pri gradnji pomagali tudi donatorji, sponzorji in Mestna občina Ljubljana. Prav ta – že sama po sebi – vsega spoštovanja vredna obletnica, s 120 premierami  in z okrog 300 predstavami na leto, je bila povod, da smo ju minule tri tedne ven in ven vabili – noter.

V studio Radia KAOS in v soboto opoldne nam je to končno tudi uspelo. Razlogi za ta tritedenski zamik so raznoteri – na obeh straneh – a še najbolj v izjemnem angažmaju in prezasedenosti obeh. O nekaterih ključnih aktualnih preokupacijah smo govorili tudi v tem intervjuju. Med njimi je tudi aktualni gledališki program posvečen praznovanju te obletnice ter otroško in gledališko živahnem prazničnem decembru.  

V monodramski predstavi Ribica (Un Pesciolino) nastopa – po Waltlovih in Buljanovih zagotovilih – ekskluzivna uprizoritev te slovenske praizvedbe je bila že 29. novembra – sijajna Ana Urbanc, glasbo podpisuje Mitja Vrhovnik Smrekar, scenografka in kostumografka je Ana Savić Gecan, lektorica pa Mateja Dermelj. Brez tehnično razmišljujočih in ročnih mož tudi tokrat ni šlo; trojko sestavljajo Matej Primec, Ivan Waltl, David Cerar, Meneglejte s Tonijem Sopranom pa je poskrbelo za fotografije in oblikovanje tiskovin. Pier Paolo Pasolini je po Buljanovem prepričanju eden najpomembnejših ustvarjalcev ne le našega pač pa tudi mnogih preteklih in najbrž tudi prihodnjih obdobij. Ribica pa je komična in hkrati žalostna zgodba o ženski v poznih tridesetih letih, ki se ni nikoli poročila in ki meče ribiško palico v jezero ter poskuša uloviti svoje lastno življenje. Ženska pripoveduje zgodbo o svojih treh ljubeznih, zgodbo o moških kot čudnih bitjih z drugega planeta, v vse to pa je vpleten politični diskurz upora tako proti fašizmu kot proti meščanskemu konformizmu; in kot še zapišejo v gledaliških gradivih: to je intimna razglednica ženske duše.

Osemnajstega novembra 1999 je bila v dvorani na Križevniški 1 prva premiera; uprizorili so Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča, dvajseto obletnico pa so praznovali 17. novembra letos tudi z veliko Borštnikovo nagrado ovenčano predstavo, s katero so prepotovali pol sveta in ki prav tako praznuje deseto obletnico uprizarjanja –  s Heinerja Müllerja Macbeth po Shakespearu v režiji Ivice Buljana; še vedno jo uprizarjajo v enaki zasedbi: Marko Mandić, Milena Zupančič, Miha Rodman, Jurij Drevenšek/Aljaž Jovanović, Jure Henigman, Jose, Stipe Kostanić, Domen Valič/Jernej Gašperin in Anže Zevnik. Za dramaturgijo je poskrbela Diana Koloini, za scenografijo in kostumografijo Ana Savić Gecan. Avtor glasbe je Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografinja pa Tanja Zgonc.

Tudi to sobotno opoldne (in nekaj čez), ko bo zvečer na Križevniški, kjer imajo ustvarjalno zatočišče in sijajno domovanje za gledališko ustvarjanje in razvajanje, slavnostna premiera Pasolinijeve Ribice v Buljanovi režiji in prevodu Oriane Girotto – poslej tudi njihove  piarovke, smo se osredotočili na aktualno dogajanje v tem nevsakdanjem, tudi v svetu prepoznanem gledališču z umetniškim pedigrejem in veljavo.

Zdaj, ko je intervju že mimo in smo ga objavili neposredno v program, »v živo«, kakor tako početje površno a ne povsem napak pogosto označimo, lahko za to internetno rabo zapišemo le nekaj poudarkov in omenimo še precej tistega, kar je za kdaj prihodnjič ostalo še neodluščenega.  

Pred nekako mesecem dni pa je Ivica Buljan začel študij velikega triperesnega, no, tro-producentkega podviga 2020 (Dvajset-dvajset), ki temelji na treh velikih delih, raziskavah in zgodbah hkrati, od katere je ena nekakšen pripročnik za 21. stoletje. Besedila nastajajočega znanstvenega kabareta, ki ga na podlagi Buljanove dramatske predloge in obdelave dooblikuje z igralci, temeljijo na trilogiji izraelskega zgodovinarja in fascinantnega avtorja Yuvala Noaha Hararija. 

Vstrajajo pri konceptu neodvisne scene, ki je v tem našem kulturnem okolju slabo ali pa sploh nerazumljen. Pogosto se zaplete že pri artikulacije te besede… Morda tudi to vzpostavlja Mini teater kot kaj bistveno večjega, tudi pomembnejšega, kot (z)more mimoidočega ali občasnega obiskovalca zavesti ime samo po sebi. Nova kulturna četrt prestolnoce je zdaj že nekaj časa tam, na Križevniški.  

Nekaj vsebinskih zanimivosti smo vendarle prelistali tudi v pričujočem pogovoru, mnogo jih je ostalo, kot že zapisano, nedotaknjenih. Za zdaj. Med temi sta tudi dva, po svoje dokaj nekompatibilna Waltlova angažmaja – na eni strani nenehno opozarjanje na strahote nacizma in holokavst – ne le s pretehtano izbiro predstav in digidkov, tudi s  slovenskim delom projekta Spotikavci nemškega umetnika Gunterja Demniga, na drugi pa z njegovo privrženostjo sporočilu in lepoti, ki ju po mestu nosi Dedek Mraz, ki ima eno od počivališč tudi na Križevniški.   

Priložnosti  in razlogov za nadaljevanje zgodbe o Mini teatru in dveh odpuljenih odrskih zanesenjakih, ki jima zaupajo in po izvedenosti pripadajo mnogi gledališki ustvarjalci na naših tleh, bo torej še mnogo. Morda se ena večjih kaže že kmalu. Ob dvajseti obletnici Radia KAOS. Na strehi Konzorcija in ali pa tam, na Križevniški. Srečno, vsem! 

Pogovor ob 20. obletnici Mini teatra podpisujeva Urša Pengov Bitenc, ki je sposkrbela za zvok, sliko in režijo in Andej Pengov. Fotografije s predstave Ribica so delo mojstra Tonija Soprana, Meneglejte.