Adamov in Quintero Lopezov balet Giselle v ljubljanski Operi

Balet Giselle Adolpha Adama je svetovno premiero doživel v pariški operi leta 1841; še danes velja za mojstrovino in prvenec klasičnega romantičnega baleta v dveh dejanjih, za katero so se v ljubljanski Operi odločili tudi tokrat; premiera je bila na sporedu minuli četrtek; Pred štiriindvajsetimi leti je bila na tem odru Giselle prav tako uprizorjena v klasični postavitvi, v sodobni različici in koreografiji Davida Dawsona pa so ga izvedli leta 2012, ko je kot solistka nastopila tudi Sanja Nešković Peršin, sedanja umetniška vodja baleta v SNG Opera in balet Ljubljana in ki je pred dnevi v uvodu novinarske predstavitve pred premiero opozorila prav na to, da se tokrat vračajo k izjemno lepi klasični postavitvi iz časov romantike.

Koreograf in režiser Howard Quintero Lopez se je izobraževal na znameniti Kubanski narodni akademiji Alicia Alonso v Havani. Bil je solist tamkajšnjega Narodnega baleta, ansamblov Jeune Ballet de France in Victorja Ullate v Madridu, Flamskega kraljevega baleta, züriškega baletnega ansambla ter prvi solist baletnega ansambla v Leipzigu in v Dortmundu. Nastopal je v glavnih vlogah mnogih klasičnih pa tudi sodobnih baletov. Deluje tudi kot gostujoči baletni mojster in pedagog v različnih evropskih baletnih hišah in poučuje na poletnih plesnih tečajih in baletnih šolah ter sodeluje kot član žirij. Kot baletni pedagog redno sodeluje z ljubljanskim baletnim ansamblom, v sezoni 2014/2015 pa je kot asistent koreografinje Lynn Charles sodeloval tudi pri pripravi uprizoritve Labodjega jezera. Od vsega začetka študija tokratne predstave so se ukvarjali z mislijo o posodobitvi, vendar ne o odmiku od klasične romantične postavitve. Howard Quintero Lopez. Za prevod je poskrbela Nataša Jelić.

Scenograf, sicer vsestranski vizualni umetnik Vadim Fiškin je leta 1986 diplomiral na Inštitutu za arhitekturo v Moskvi od leta 1997 živi v Ljubljani. Njegovo likovno ustvarjanje je pravzaprav raziskovanje odnosa med znanostjo, osebno izkušnjo, željo in imaginacijo, med metafiziko in pragmatizmom, med umetnim in resničnim. Razstavljal je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah v Sloveniji in Evropi, nekajkrat tudi na Beneškem bienalu. Na povabilo Dragana Živadinova je leta 1992 prvič sodeloval na slovenski gledališki sceni in potem še mnogokrat z mnogimi režiserji in koreografi, svetlobo pa je oblikoval Jaka Šimenc.

Nina Noč je tokrat prvič nastopila v vlogi Giselle, za katero so pripravili kar štiri alternacije v že tako številčni solistični in seveda zborovski plesni zasedbi. Takole je doživljala študij tega zahtevnega baletnega lika.

Petar Đorčevski nastopa v vlogi Albrechta, ki jo v alternacijah oblikujejo še trije plesalci, mimogrede – alternacije s štirimi plesalci so pravzaprav princip te postavitve Giselle za skoraj vse solistične plesne nastope. Vendar to ni edin njegov edini plesni lik, ki ga je oblikoval za to predstavo. Upodobil je tudi lik Hilariona v katerem je nastopil na premieri.

Za Kenta Yamamota, ki je na premieri plesal vlogo Albrechta, je bilo delo pod vodstvom koreografa in režiserja Quintera Lopeza zahteven študij, saj pričakuje popolno tehnično znanje in umetniško dovršenost. Ta vloga pa je prva njegova izkušnja s takšno zahtevno nalogo v prva tem romantičnem baletu nasploh.

Natopajočih v tej predstavi je mnogo, plesnih solo nastopov, duetnih plesov, skupinskih in tistih v plesnih zborih pa je še več. Ekipa, ki je ustvarila to novo klasično Giselle na odru ljubljanske Opere je res številčna; med tistimi, ki jih v tem prispevku ne smemo spregledati pa o njih doslej nismo govorili, so tudi dirigent Aleksandar Spasić s hišnim orkestrom, kostumografinja Angelina Atlagić in koncertni mojster Gregor Traven.

In res, bil je to romantike in klasičnega, na trenutke lepega šolskega baleta poln večer. Množica mladih plesalk in plesalcev in nekaj stranskih neplesnih likov je poskrbelo, da je bila zgodba povsem prepoznavna, da je bil balet kot predstava in v vseh posameznih točkah prepričljivo izveden. Sicer ni bilo mogoče spregledati razlike med že mnogokrat preskušenimi plesalci in nekaterimi plesalkami z več umetniškimi izkušnjami ter njihovimi mlajšimi kolegicami in kolegi, vendar je to zgolj poudarilo dobro delo v času študija predstave, ob natačno izvajani glasbi hišnega orkestra in pod taktirko že omenjenega maestra Spasića, pa je ta podrobnost samo še okrepila dober vtis in prešerno razpoloženje po premieri. Za nekatere obiskovalce premiere je bila scenografsko oblikovanje prizorišča v prvem dejanju dokaj nenavadna, saj jih je spominjala na kak suhorobarski dogodek okrog grajskega poslopja v Ribnici.

V prispevku, ki ga podpisujeva Urška Pengov Bitenc in Andrej Pengov so uporabjene tudi fotografije, ki jih je na vajah posnela mojstrica Darja Štravs Tisu.