Andreja o De Nirovi igri Na cesti Sojenic

Vsaj trije tehtni razlogi so, da smo v studio Radia KAOS povabili urednika v Založbi Mladinska knjiga, gospoda Andreja Koritnika. Romanu Sojenice, 43-letnega ameriškega pisatelja Jonathana Littlla, tehtnost vsebine podpirata tudi teža knjige in zahtevnost vsebine, ki posega v ne tako oddaljeni, pa vendarle že zgodovinski čas po drugi svetovni vojni. V originalu je to delo izšlo v francoščini, kar je za Američana pravzaprav nenavadno, še bolj nenavadno pa je, da so to besedilo takoj sprejeli v največji francoski založbi, ko pa so Francozi vse prej kot amerikanofili… tako v kulturnem, kakor tudi splošno nacionalnem pogledu. Vendar zgodba pove vse. Nekaj malega sta o tem v pogovoru razkrila tudi današnja sogovornika.

Svitek papirja, popisan v enem zamahu, sicer »šele« leta 1951 in ne pred poltretjim tisočletjem v Kumranu, pač pa nekje v zakajenem, prekajenem in s hlapi natopljenem pisateljskem »ateljeju« za tisti čas sodobnega Divjega zahoda. Prvotno različico so večkrat predelovali, gladili in razkosavali v duhu lažnega ameriškega moralami, ki ga Jack Kerouac z romanom Na cesti postavlja na laž in za lumpenproletarca Deana Moriartryja zunaj njegovih zamejitev išče svobodo v vseh ameriških razsežjih. V Mladinski so tokrat objavili prevod izvirnega besedila, izvirnika torej, ki je bil že obsojen na dolgoletno, morda dosmrtno muzejsko kazen. Poslej se skriva (tudi) v Sloveniji.

Vendar je Andrej Pengov Andreja Koritnika najprej spraševal o De Nirovi igri, v Libanonu rojenem kanadskemu pisatelju Rawiju Hageju. Roman je nastal tako rekoč med slalomom na motorju po bejrutskih cestah med nenehnim obstreljevanjem tega nekoč Vzhodnega Pariza. Začela pa sta z obravnavo teoretskega vprašanja: Ali so v literarnem svetu še mogoči fenomeni, ki vznemirijo ali vsaj zbudijo pozornost z vsebino, ne le z obliko in kričečo barvo…