Capuleti in Montegi premierno na odru ljubljanske Opere
|
V bližino našega časa so v SNG Opera in balet Ljubljana postavili Bellinijevo opero Capuleti in Montegi, ki je sicer nastala že davnega leta 1830 in ki je, kot zatrjujejo poznavalci, sijajno glasbeno delo. V opernem svetu nasploh je dokaj zapostavljeno; po krivici, saj so Vincenza Salvatora Carmela Francesca Bellinija mojstri različnih umetnosti njegovega časa visoko cenili. Mednje sodijo Liszt, Glinka, Chopin, Sand, Musset, Hugo in Dumas; Bellini pa se je opiral predvsem na umetniško moč Haydna in Mozarta s ciljem glasbeno elegantnega izraza in močne povezave med glasbo in besedo.
Besedilo je delo libretista Feliceja Romanija, v katerem ni legendarnega »balkonskega prizora«, vlogo Romea pa interpretira ženska (mezzosopran), ljubimca sta že na samem začetku v globokem čustvenem odnosu, konča pa se z enim najbolj pretresljivih zaključnih prizorov iz opernega repertoarja. V njem sta oba, Romeo in Julija, živa do samega konca. Preden skupaj umreta, odpojeta duet, povzemamo iz novinarskega gradiva.
Režiser Frank Van Laeckeje v Ljubljani že režiral opere Katja Kabanova, Lucija Lammermoorska in Devica Orleanska, Bellinijevo različico znamenite ljubezenske drame pa je postavil v fotografski studio v Veroni leta 1945. Režiser je zavezan partituri in libretu, sledi svojemu srcu, posluša glasbo, potem pa poišče smisel zgodbe za današnji čas. »To je moj edini koncept«, zatrjuje. Na novinarski konferenci pa smo posneli nekaj njegovih odgovorov na novinarska vprašanja.
Zgodba je takšna kot jo poznamo; Opera Capuleti in Montegi za razliko od Shakespearjeve zgodbe o Romeu in Juliji odstopa predvsem v tem, da opeva zgolj zadnji dan življenja veronskih ljubimcev, podčrtuje melanholijo in pretresljiv konec. Ta uprizoritev je sicer nekoliko krajša od izvirnika, sicer pa v zgodbi nisem spreminjal ničesar, niti besedice.
Bolj kot ljubezen med ženskama, ki je za tradicionalno družbo sama po sebi problematična, je režiser želel prikazati zgodbo o ljubezni, ki je za njuni družini nesprejemljiva a je hkrati aktualna tudi v današnjem času. Lik Tebalda, očetovega izbranca in favorita Capuletov za poroko z Julijo, je ustvaril tenorist Aleš Farasin, ki je od leta 2015 član reškega opernega gledališča, kjer je letos tudi prvak. Sodelovanja v tej operni predstavi se je zelo razveselil, v prvi vrsti zaradi sijajne pevske zasedbe in celotne ekipe, predvsem pa zaradi režiserja, ki ga izjemno ceni… No, pa tudi zato, ker je pred leti v ljubljanski operi začel s profesionalno pevsko kariero.
O posebnostih vlog Romea in Julije, kakor jih pred pevki postavlja ta uprizoritev pa sta na kratko govorili tudi mezzospranistka Nuška Drašček Rojko in mariborska gostja, sopranistka Nina Dominko.
Režiserju smo sledili tudi v operno dvorano in pod oder. Ko smo si ogledali prizorišče, da bi potem prisostvovali tudi eni od sklepnih vaj, smo režiserja vprašali, če je to, kar vidimo, scena, ki je pripravljena za prvi prizor? Vse je namreč videti dokaj moderno, modernistično, smo vprašujoče ugotavljali…?
Odgovoril je pritrdilno in dejal, da se vse dogaja v letu 1950. Torej, leta, ki so njemu, njegovemu rojstvu blizu…? Ni se strinjal, češ da njegov čas sega v nekaj kasnejša leta, da je mlajši, skratka. Zgodbo tematsko označi že prvi prizor.
Capulet je glava družine in mafijski boter, šef klana, ki povabi sorodnike in družino na fotografiranje, da bi ustvarili družinski portret; nato nenadoma slišimo strel in nekdo pade po tleh. Izkaže se, da je to njegov sin. Začne se spopad med družinama in – naša zgodba, polna strasti. Ikonična zgodba o nemogoči ljubezni. Opisuje ljubezen, ki ni klišejska in ni tista, ki naj bi vedno zmagovala; včasih tudi zgubi. Ta zgodba je dokaz, da ljubezen ne zmaga vsakič in vedno.
V tem kratkem pogovoru, v katerem smo, ne da bi to sprva sploh hoteli, presegli vsebinski okvir opere, ki jo bodo premierno uprizorili v četrtek zvečer. Zanimalo nas je, če je lahko motiv za tako ultimativno hrepenenje po naklonjenosti druge osebe, kar pogosto prehitro razumemo kot ljubezen, tudi bogastvo, denar? A se je prvotni pomen našega vprašanja zgubil v prevodu, tako da sva pogovor končala o denarju, bogastvu, kapitalu, ki ga premore tako delo v ljubljanski operni hiši.
Kakšno vlogo ima v tej zgodbi denar? Seveda jo ima, saj z denarjem lahko marsikaj ustvariš, lahko pa v okviru možnega, dosegljivega proračuna narediš marsikaj. Denar je seveda vedno izziv. Tudi če imaš veliko denarja, je to izziv, kako ga boš porabil. Poskušam ne razmišljati o denarju. Skušam razmišljati samo o umetniški plati, razmišljam o tem, kako najbolje delovati in sodelovati s pevci za uspeh predstave in že to je dovolj.
Torej je v ospredju umetnost, ne denar, smo vrtali naprej… No, vsekakor, vendar umetniško ustvarjanje brez denarja, brez plačila, bi bila zelo romantična izbira; Kakor koli že, največje bogastvo, operne hiše so pevci, ljudje na oni strani, za sceno, ustvarjalci na sceni in občinstvo v dvorani. Največji kapital te in sleherne operne hiše so nedvomno pevci.
Mimogrede – ko smo že pri denarju – neuradno, iz virov blizu vodstva naše operno-baletne hiše smo zvedeli, da režiserjev honorar v tej produkciji dosega komaj tretjino njegove običajne nagrade za podobne stvaritve v drugih evropskih opernih gledališčih.
Umetniški vodja Opere Marko Hribernik pa je za sklep predstavitve novega opernega dela napovedal gostovanje na Reki.
Na četrtkovi premieri bosta poleg že predstavljenih Drašček-Rojkove, Dominkove in Farasina, v solističnih vlogah nastopila še Peter Martinčič kot Cappelio in Slavko Savinšek kot Lorenzo, oba iz ljubljanske operne hiše.
Zboru in orkestru, ki je od uvedbe protikoronskih prijemov postavljen v ozadje glavnega dela odra, bo dirigiral Roberto Gianola, eden najmlajših svetovno uveljavljenih in najbolj zanimivih dirigentov nove generacije.
Napovedujejo atraktivno sceno Philippa Miescha in klasične a prefinjeno oblikovane kostume Belinde Radulović. Svetlobo sta domislila režiser in Jasmin Šehić, za koreografijo pa je poskrbel Lukas Zuschlag, sicer baletni solist ljubljanske opere. In še površen vtis z vaje: na odru je mnogo pištol, takih policijskih ali gangsterskih, kdo bi vedel; bolje da so oboroženi nastopajoči na opernem odru kot pa robocopi na petkovih (in sredinih) protestih. Ti tukaj nastopajo, igrajo, oni tam pa (se) ne igrajo, tam gre zares na drug, prav nič umetniški način. Preveč zares…
Na novinarski konferenci ljubljanske opere sem bil Andrej Pengov, ki si bom, če bo vse po sreči, ogledal tudi jutrišnjo premiero. V prispevku uporabljene fotografije z vaj so delo Darje Štravs Tisu, za prevode pa je poskrbela Nataša Jelić. Na svidenje!