Čarobna piščal po 36 letih znova na odru ljubljanske Opere

Izvedba bo originalna, v nemščini.

Drugi četrtek v oktobru je pravi večer, da si v ljubljanski Operi po šestintridesetih letih lahko znova ogledate premierno uprizoritev Mozartovega dela Čarobna piščal. Dolgo zgodovino uprizoritev te opere v dveh dejanjih je na tiskovni konferenci tri dni pred premiero v uvodnem povzetku obnovil umetniški vodja Opere Branko Robinšak; Povedal je, da so intervali uprizoritev Čarobne piščali v SNG Opera in Balet Ljubljana, pravzaprav razpotegnjeni v razmeroma velike časovne razdalje; Prva uprizoritev tega dela na ljubljanskem operne odru sega v davno leto 1927 – takrat z 11 ponovitvami.

Naslednja izvedba je bila šele leta 1945, kjer je v famozni uprizoritvi nastopalo mnogo znanih imen opere na slovenskem.  Od 1945 do 1983, ki je bila zadnja pred današnjo, je aktualnemu umetniškemu vodji zelo blizu, saj je bil eden od nastopajočih. O uprizoritvi pa je povedal, da je odločitev o ponovni postavitvi sprejelo prejšnje vodstvo ter da je on kot umetniški vodja ta projekt prevzel z nekaterimi spremembami v zasedbah, ki sta jih izbrala skupaj s maestrom Kyzlinkom, še doda Robinšak in poudari, da so se tokrat odločili za izvedbo v originalu, torej v nemščini. Zakaj tako? Režiser Jaša Koceli poudari, da so se odloči za recitativ v nemškem jeziku, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do prevelikega preloma v uprizoritvi med slovenščino in nemščino. Vsi ustvarjalci te operne predstave verjamejo predvsem v moč glasbe, ki po njegovem mnenju daje vse glavne odgovore v tej aktualni interpretaciji, kajti zgodba je že sama po sebi zreducirana na bistveno. Tudi zato so zmanjšali predvsem recitativ. Zgodba pride do gledalca kot informacija, glasba in interpretacija pa sta nosilki čarobnega sveta predstave, saj je to operno delo in opera nasploh predvsem velika izjava o veri v moč glasbe.    

Jaroslav Kyzlink, glasbeni vodja in dirigent orkestra pa je poudaril, da ta spevoigra  predstavlja del železnega opernega repertoarja ter da je zato velik izziv izvesti tako znano delo. Dodal je še nekaj glasbenih podrobnosti, in sicer, da je orkester zmanjšan na poznobaročno velikost, kar je še poseben izziv za prav vsakega glasbenika, saj se vse toliko bolj sliši in je tako treba posvetiti pozornost vsaki malenkosti partiture. Posebej je opozoril na dejstvo, da je, ko je pred petimi leti začel delati v ljubljanski operi, dirigiral Orfeja in Evridiko, delo, ki je nastalo praktično v istem stoletju kot Čarobna piščal, ter da so tako v okviru sodelovanja v petih letih naredili popoln krog in se vrnili na izhodišče.

Dramaturginja, ki je tudi izjemna prevajalka, Tatjana Ažman, pa je še dodala, da je v bistvu vesela, daje v hiši mlada ekipa, kar se je nanašalo predvsem na režiserja in njegovo ekipo. Pravi, da so se med vajami na odru prav vsi dobro počutili zlasti pa interpreti; posebej pa je izpostavila izjemno delo in sodelovanje fotografinje Mankice Kranjec.

Scenograf Darjan Mihajlović Cerar pa je o posebnosti izvedbe te nove uprizoritve Čarobne piščali povedal, da je zadovoljen, ker jim je uspelo  vzpostaviti neko lastno likovno naracijo, skozi zgodbo, ki mogoče z osnovno nima toliko skupnega, razen v ključnih momentih, a je zadovoljen z najdeno rešitvijo, ki poudarja pevske in glasbene presežke tega dela, hkrati pa ohrani vse pomembne likovne preference.

Delo kostumografinje Branke Pavlič, ki je želela skozi kostume ustvariti to čarobnost piščali, je izjemno, so še povedali na novinarski konferenci, saj ima zgodba v sebi neko magijo in pravi, da je bilo zanimivo, ker sprva ni vedela, kakšna bo zasedba, a se je ob tem izzivu oprla bolj na lastno intuicijo, kot k posameznim osebam. Vesela je, da je tudi v svojem soustvarjalnem prispevku poudarila igrivost opere.

David Andrej Francky, oblikovalec svetlobe, ki bil v začetku navdušen predvsem zaradi glavnega sporočila opere, da svetloba premaga zlo. Izziv pa je bil ustvarjanje epskega prostora, kot se je izražal režiser, znotraj tako prazne scenografije, celo še več, ustvariti tako veliko epskih prostorov na taki podlagi je seveda zahtevno. 

Za zaključek tiskovne konference sta spregovorila še solista, Dejan Maksimiljan Vrbančič kot Tamino in Urška Arlič Gololičič kot Pamina. To ni prva uprizoritev Urške Pavlič Golobičic v vlogi Pamine, a pravi, da je bilo s tako režijo oblikovati ta lik in vlogo nadvse osvežujoče, saj so pevci dobili veliko novih informacij in pridobili nova spoznanja. Najljubša med vsemi opernimi vlogami za Dejana Maksimiljana Vrbančiča pa je vloga Pamina, ki za to uprizoritev pove, da je tudi v tej vlogi ponovno našel nekaj novega.

Fotografije, uporabljene v prispevku so delo Mankice Kranjec, prispevek pa sem za Radio KAOS pripravila Urška Pengov Bitenc.