Dekameron, prvič kot mjuzikel

Minulo soboto so v Mestnem gledališču ljubljanskem po štirih tujih in v svetu zelo znanih, na veliki oder premierno postaviti nov, slovenski mjuzikel, ki je nastal po motivih zbirke novel Dekameron Giovannija Boccaccia. Nekaj malega smo o tem koprodukcijskem podvigu z Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica na Radiu KAOS že poročali. Na premieri je sedem igralk in trije igralci, sedemčlanski orkester pod vodstvom – tudi korepetitorja Jožija Šaleja, ki z glasbo Milko Lazarja v živo, na odru spremlja songe Mateja Krajnca, skupaj z vsemi ustvarjalci predstave doživelo desetminutno neprekinjeno aplavdiranje; Tako rekoč ovacije. Nekaj dni pred premiero smo se o dramaturškem spoprijemu s tem Boccacciovem, tudi za današnje čase »mega projektu« pogovarjali z dramaturginjo Iro Ratej.

In še beseda dve, o zgodbi: Deset mladih ljudi, ki se med seboj ne poznajo – se pred najnovejšo smrtonosno pandemsko gripo zateče v zapuščeno vas Dekameron, v kateri sodobna tehnologija ne deluje. Znašli so se v zapuščenem gledališču, ki v temačnih kotih skriva kostume, scenografijo in tudi glasbenike. Tako začnejo odkrivati svet igre in teatra. Vsak dan si izberejo témo in jo uprizorijo pod vodstvom tistega, ki je tisti dan režiser. Očarani drug nad drugim in nad igro, ki jih skozi solze in smeh osvobaja ter jih sooča s pristno človeškostjo, se na koncu sprašujejo, ali si sploh še želijo vrnitve v tehnološko visoko razviti svet. Slovenski puritanci, no, k sreči so se že davno udrli v zemljo ali pa izpuhteli, so se nad temi Boccacciovemi besedili tistihmal s posebno zagretostjo zgražali…

Kot zapiše Blaž Lukan v gledališkem listu etimologija besede Dekameron razkrije tri ”korene”: najprej gre za deset zgodb na dan v desetih dneh, ki jih pripoveduje deset ljudi; gre tudi za sobo, camero, v kateri se znajdejo mladi ljudje, ki zaradi svoje zaprtosti in medčloveških relacij določa njihovo usodo; in končno gre v tej igri asociacij tudi za kamero, za (po)snemanja in nadzor, ki pa je za Irino priredbo Dekamerona ključna.

Igrajo, pojejo, ja, in tudi plešejo: Ana Dolinar Horvat, Anja Drnovšek, Ana Facchini, Gregor Gruden, Arna Hadžialjević, Peter Harl, Gorazd Jakomini, Karin Komljanec, Tanja Ribič in Marjuta Slamič ter v alternaciji z Drnovškovo in Komljačevo tudi Saša Pavlin Stošić. Kostumograf je Leo Kulaš, koreografka Jana Menger, lektorica Maja Cerar, oblikovalec svetlobe je Samo Oblokar, maske pa je izdelal Branko Drekonja; Z Ratejevo in Kobalom se je pogovarjal in pogovora posnel Andrej Pengov.

foto z vaj: Barbara Čeferin/MGL