Dirigent Marković: Dober program, izvrsten orkester in solisti
|
V četrtek in petek sta bila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izvedbi 5. koncerta Modrega abonmaja Orkestra Slovenske filharmonije. Na sporedu so simfonična pesnitev Ottorina Respighija Rimski vodnjaki, Koncert za trobento in orkester Henrija Tomasija in simfonična suita Nikolaja Rimskega-Korsakova: Šeherezada, op. 35. Solista sta ameriški trobentač virtuoz Allen Vizzutti in domači koncertni mojster, violinist Janez Podlesek. Koncert je publika navdušeno sprejela tako zaradi izbranega programa, kakor tudi izvedbe, kjer sta vsekakor izstopala oba solista, posebej pa solist na trobent in sploh pihalna sekcija, ki je, več kot očitno, prevzela tudi mladega gostujočega dirigenta.
Prvotno predvidenega hrvaškega maestra Ivana Repušića je namreč zamenjal mladi Beograjčan Aleksandar Marković. Z njim smo po sredini vaji posneli pogovor, v katerem se nam razkriva kot iskriv, strokovo izjemno podkovan in v dvanajstlem profesionalnem stažu že dodobra prekaljen in izkušen dirigent. Ob vsem, kar nam je povedal o svoji poklicni karieri v pogovoru, in kar bomo podrobneje slišali v prihodnjih četrt ure, moramo v tem uvodu omeniti tudi njegovo vodenje dresdenskih in stuttgartskih filharmonikov, dirigiranje Beethovnovo 9. simfonije na zaključnem koncertu Festivala v Bratislavi in številna gostovanja z matičnim orkestrom – zdaj je namreč šef dirigent Filharharmoničnega orkestra v Brnu – v Salzburgu, Gradcu, Linzu ter v budimpeški Palači umetnosti.
Med drugim je dirigiral tudi orkestru berlinske Koncertne hiše, filharmonikom iz Nürnberga in Württemberga, Državni kapeli iz Halleja, praškemu radijskemu orkestru, komornemu orkestru Spirit of Europe, orkestru iz Braunschweiga, Nemški deželni filharmoniji Porenja-Pfalške, Škotskemu komornemu orkestru, v beograjskem Narodnem gledališču pa je vodil izjemno uspešno postavitev Moči usode.
Z Dunajskim simfonikom pa je leta 2008 odprl Dunajske slavnostne tedne. Živi in deluje v šetstem dunajskem okrožju, ki je zanj, kot rad poudarja, pravo ustvarjalno okolje. Kot šef dirigent Tirolskega deželnega gledališča v Innsbrucku je med leti 2005 in 2008 dirigiral odmevne predstave kot so Cavalleria Rusticana, Labodje jezero, Romeo in Julija, Leteči Holandec, Saloma, Madame Butterfly, Tosca, Traviata, Nabucco, Norma… Sodeloval je tudi z opernimi orkestri iz Prage in Salzburga, berlinskimi, litovskimi, zagrebškimi, beograjskimi in praškimi simfoničnimi orkestri. Aleksandar Marković je dobitnik prve nagrade 7. mednarodnega dirigentskega tekmovanja Grzegorza Fitelberga v Katovicah. Po študiju na dunajski Univerzi, v razredu prof. Leopolda Hagerja, se je izpopolnjeval pri prof. Gianluigiju Gelmettiju in Lotharju Zagrosku na Accademii Chigiani v Sieni. Bil je tudi prejemnik štipendije uglednega berlinskega Sklada Herberta von Karajana. In še bi lahko naštevali, vendar naj kaj ostane še za pogovor, ki sva ga začela z njegovimi dosedanjimi dirigentskimi doživljanji Ljubljane.
Med pogovorom, ki je v kosmati dolžini trajal približno pol ure in ki sva ga posnela na kabarejskem odru kavarne Union, je Aleksandar Markovič popil pol litra Radenske. »To je zame najboljša pijača,« je dodal ob slovesu. Odvrnil sem mu: »Maestro Repušić, ki ga tokrat nadomeščate pri vodenju orkestra Slovenske filharmonije na tem koncertu, bi najbrž pohvalil Jamnico…?« »No, če bi bilo to res tako,« je odvrnil v šali, »bi moral jaz pohvaliti Knjaza, kneza Miloša«, sem še za to petkovo popoldne in Radio KAOS zapisal Andrej Pengov.
Filharmoniki 😉 RT Dirigent Marković: Dober programski izbor, izvrstni orkester in solisti | Radio KAOS http://t.co/W9WpUXch via @radio_kaos