Festival Cankar o Cankarju: …in njegova pravica. Čigava, že?

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma: ...Kaj se v letu 2018, ko je Cankarjevo leto, dogaja z njegovo prozo in poezijo? Smo pogled nanj zožili na nekaj vsesplošno znani žalobnih anekdot?... Z našim programom bomo pokazali, da je pomemben evropski avtor, ki je ustvarjal v sozvočju in aktualnimi tokovi njegovega časa in da ostaja naš sodobnik in sogovornik... S hojo po trnju, se je dotaknil zvezd. Prof. dr. Primož Vitez: Ivana Cankarja zlahka vzporejamo tako po socialističnih idejah kot po literarni vrhunskosti z Oscarjem Wildeom; Leta 1891 je namreč Wilde objavil tekst t.i. »štirideset strani« z naslovom Človeška duša v socializmu in tu sta tako v političnem kot pisateljskem geniju povsem primerljiva... Pozablja se tudi, da je Cankarjevo literarno snovanje globoko prežeto z zelo izvornim, osnovnim in zelo poštenim krščanstvom...

Festival Cankar o Cankarju, ki so ga uradno odprli sinoči in podrobneje predstavili že na dopoldanski novinarski konferenci, je posvečen izjemnemu ustvarjalcu, za katerega so nam v šoli govorili, da je naš največji pisatelj. In slab pesnik. Danes, sto let potem, ko je njegova smrt še vedno zavita v tančice skrivnosti, ga prištevamo med naše največje literarne genije. Za Cankarjevo leto, ki je narodova in državna zaveza, naj bi skrbel (tudi) Častni odbor, ki ga vodi predsednik države, prvi štirje ob njem so predsedniki parlamenta, vlade, državnega sveta in minister za kulturo; Slednji je bil tam in naložili so mu svečani, otvoritveni nagovor; V prvem predverju Cankarjevega doma je bil tudi novi predsednik Državnega sveta RS, skupaj s svojo vodjo kabineta, pa vrhniški župan, akademik drJanko Kos in seveda direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski; Je pa res, da smo med približno 130-imi udeleženci otvoritve videli tudi vodjo kabineta predsednika republike ter mnogo uglednih ljudi iz akademskega in drugače ustvarjalnega sveta iz osončja, kamor gravitirajo Cankarjevi občudovalci, preučevalci, poustvarjalci, novinarji in morda celo kritiki.

Drugi pomembneži iz političnega sveta bi se tega inicialnega dogodka ob Cankarjevem letu gotovo udeležili, ampak so imeli tako v političnem kot ustvarjalnem pogledu pomembno delo: kolacijia je prav takrat usklajevala višino minimalne plače. Si kar predstavljam, kako bi potekal tak sestanek, če bi se usklajeval tudi Cankar…? Današnji odzivi in komentarji na včerjašnje politično usklajevanje so vsaj v dveh primerih zelo predvolilni, le finančna ministrica iz glavne vladne stranke je zelo zadržana. Vse skupaj pa zveni vendarle povsem drugače, kot je zvenela Cankarjeva predvolilna agitacijska brošura pred skotraj 111 leti, ko je kandidiral na takratnih volitvah v dunajski parlament in ko je s besedilom, ki je kasneje postalo Hlapec Jernej in njegova pravica, skušal pridobiti delavske glasove, predvsem v Zasavju, v takratnem litijskem volilnem okrožju. A bilo je zaman. Deželni poslanec v dunajskem, torej v Avstrijskem državnem zboru je 14. maja 1907, štiri dni po Ivanovem 31-em rojstnem dnevu, postal Franc Povše iz Slovenske ljudske stranke.

Na podlagi te predvoline agitke je po volitvah nastala, kot zapiše Camkar sam, njegova najboljša novela: socialna povest Hlapec Jernej in njegova pravica. To je bila tudi sijajna iztočnica za pogovor s prof. dr. Primožem Vitezom pobudnikom ter soustvarjalcem in z Boštjanom Botasom Kendo tudi soavtorjem koncepta razstave Ivan Cankar … in njegova pravica, ki jo sicer podpisujejo študenti oblikovanja vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL pod mentorstvom prof. Radovana Jenka, Emila Kozoleta in asist. Jerneja Kejžarja – v sodelovanju s Svetom za umetnost Univerze v Ljubljani.

Ne vem zakaj, ampak ozračje je kljub številnim domislicam in naporom ekip, predvsem vseh tistih, ki jih združuje Cankarjev dom pa tudi tistih, ki spominu na tega – tudi v evropskih primerjavah – genija slovenske besede namenjajo različne stvaritve in ki pripravljajo program in dogodke ob Cankarjem letu, nekam izpraznjeno, formalno. Morda zato, ker se zdi, da smo Cankarja odrinili v oskrbo zgolj kulturnikom, umetnikom, morda celo šolnikom in akademskim učiteljem ter novinarjem v uredništvih za kulturo. Oblast in njeni oponenti pa se med tem pripravljajo na volitve. Za zdaj brez Cankarja. Je pa res, da vsega novega, kar bi naj prihajajoča pomlad naplavila, še ne vidimo, čeprav se neka imena že zbirajo, združujejo, morda celo štrlijo.

Sicer je vendarle treba reči, da so se nekateri dogodki odvili že lani in med njimi je bila Dramina predstava Hlapci v režiji Janeza Pipana, mnogo se jih še bo. A kaj več kot v dobrih ali zadržanih, ja, tudi pričakujočih napovedih, za zdaj ne ponujajo. Cankarjevi v Cankarju in okrog njega nam, kot rečeno ob koncu pogovora s prof. Vitezom, tja do konca letošnjega leta ponujajo še vsaj petnajst dogodkov, ki bodo cankarjanski in Cankarjevi. Že jutri in potem še enkrat se bo o predstavi Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki nastaja v koprodukciji treh ljubljanskih velikih in katere premiero napovedujejo čez teden dni, pogovarjal Marcel Štefančič. Zakaj prav on? Menda je tudi on z Vrhnike doma… In za kaj še? Bo treba kar tja, v Klub Lili Novy, da se bo vedelo. Nekaj nestrpnosti, ustvarjale nervoze – tudi zato, da ne bo vzdušje zgolj formalno – pa je v ozračju pred predstavo mladega režiserja Žige Divjaka, ki je namenjena mladim in je na sporedu že to nedeljo Štihovi dvorani in potem še z mnogo ponovitvami tja do oktobra. Mimogrede: Divjakova režija predstave Človek, ki je gledal svet v produkciji SMG je bila na lanskem Borštniku nagrajena kot najboljša režija, dve leti poprej pa je bil nagrajen s študentsko Prešernovo za »predrevolucionarno« trilogijo. Aha, morda še to: avtor dramatizacije Divjakovega Hlapca Jerneja je Primož Vitez. Z njim sem se – posebej za radio KAOS – pogovarjal Andrej Pengov. Za zvok, sliko in režijo je poskrbela Urška Pengov Bitenc. Na svidenje do prihodnjič! Ob Cankarju, bržčas…?

Leave a Reply

Your email address will not be published.