Festival, minuto čez polnoč: 23.FDF v Cankarjevem domu

Festival dokumentarnega filma – tokrat med zadnjima sredama, ko mineva drugi marec novega koronskega štetja: od 24. do 31.3.2021: Žirijo, ki ocenjuje in izbira najboljše od petih dokumentarcev v tekmovalni sekciji sestavljajo Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra, ki pri filmu deluje že več kot dvajset let, Dragan Barbutovski, direktor British Councila v Sloveniji in eden prvih članov Amnesty International Slovenije ter Ketty Nivyabandi, ki je od lanskega oktobra 2020 generalna sekretarka angleške sekcije kanadske Amnesty International.

Zakaj je vse skupaj virtualno, je po letu dni koronske pandemije odveč pojasnjevati; čeprav pri filmu ali videu ali če hočete – v svetu gibljivih slik ob vsem tem jamranju, kako je zdaj vse drugače, neživljenjsko, asocialno, hodimo po robu. To je produkcija, umetnost, kultura, ki ji je odtujenost prek neke tehnološke ločnice, katere izumitelja sta menda brata Lumière – Auguste Marie Louis Nicolas in Louis Jean, Francoza iz preloma v desetletjih med 19 in 20_stoletjem, imanentna; Odtujenosti, katerih razdalje krajšajo v njej poiskane, prikazane, razpete zgodbe in ustvarjalni formati; Tudi dokumentarec. Tudi zato bi bilo škoda, če bi nam letošnji, 23_Festival dokumentarnega filma spolzel skozi prazne kinodvorane in si ga ne bi privoščili videt iz najboljšega sedeža v svoji prvi vrsti; Ja, tudi za pogovore z avtorji in kritične presoje med občinstvom bo čas, seveda prek spleta; Za zdaj.

Nekaj več kot dvajset filmov in nočni začetek ter projekcija kadar koli si jo zaželite, so bili povod za pogovor o letošnjem FDF-ju, ki je, tradicionalno razdeljen v pet tematskih sklopov, prvi je tekmovalni z vsebinskim okvirom človekovih pravic. Naš sogovornik je Simon Popek, vodja filmskega programa Cankarjevega doma in prvi programski človek, selektor, festivala.

Tekmovalni sklop na temo človekovih pravic odstira, kot je v pogovoru povedal naš sogovornik, akutne probleme sodobnega sveta – od pravic zapostavljenih žensk, manjšin, delavskih migrantov ali političnih azilantov, do ekoloških tematik ali verskega fundamentalizma. To so pomembne in, kot zapišejo v festivalskem katalogu, pomenljive zgodbe, ki jih družba in mediji vse prepogosto potiskajo vstran, prinašajo pa jih filmi romunsko-nemški Acasa, moj dom, ameriški (socialistični) Nasmeh Helen Keller, švicarski Nemesis, nemški Primer spolne zlorabe in francosko-danski Punčka.

Nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic podeljuje Amnesty International Slovenije, ocenjuje pa jih mednarodna žirija, ki jo podrobneje predstavljamo v uvodnem delu besedila pod prvo sliko.

Preostali štirje sklopi, o katerih sva nekaj več spregovorila s Simonom Popkom pa so Aktualni, družbenokritični, vsebinsko precej povezani s petimi filmi tekmovalnega sklopa pa Miti, ikone, mediji ter Intimni in globalni portreti, ki prinašajo, drobne, skrbno stkane zgodbe, ki se lahko nanašajo bodisi na posameznika bodisi na določen prostor ali čas.

Zadnji od netekmovalnih štirih, torej peti festivalski sklop pa ima naslov Posvečeno; O Prešernovem nagrajencu Matjažu Ivanišinu in njegovem režijskem mojstrstvu ter bogati tematski raznolikosti v ustvarjanju pa smo v tem pogovoru že kar precej govorili. Pogovor s Simonom Popkom, programskim direktorjem 23.FDF sem posnel in za objavo pripravil Andrej Pengov.

Cena ogleda posameznega filma je 6,50 EUR, plačilo je seveda internetno, na spletni strani festivala www.fdf.si je ob vsakem filmu na voljo gumb »Ogled filma«, ki vas pripelje neposredno na platformo VOD Cinesquare.net, kjer si po registraciji izbrani film lahko ogledate.

V dvorane in na pogovore z avtorji brez digitalnih preprek ter orodij se – upajmo, morda že ob letu osorej, vrne tudi ta umetnost, ki jo dela življenje brez vnaprej napisanega teksta. Do takrat pa nasvidenje nekje na spletu…