Feydeaujev Dindon in Berger – Škofov(i) Bumbar(ji) v Drami

V torek je bila na Velikem odru SNG Drame Ljubljana druga ponovitev komedije Georgesa Feydeaua, Bumbar ali v večpomenskemu francoskemu izvirniku – Dindon. Za radio KAOS smo si ogledali sobotno premiero, ki nas je odpeljala v brezskrbnost pozabe zoprnega vsakdanjika; Pozabili pa smo tudi na utesnjenost preveč na gosto posejanih sedežnih vrst v Draminem parterju, kjer ni prostora za kolena in ko – kljub predstavi v enem kosu, v ničemer nismo pogrešali odmora. Ampak – preden se vrnemo k vtisom, da ne zapišemo – gledališki oceni, kaj šele morda tudi kritiki, najprej nekaj izvlečkov z napovedne novinarske konference, dva dni in pol pred premiero.

Mladi režiser Luka Martin Škof, za katerega režija Bumbarja je debut v glavnem slovenskem gledališču, je povedal, da so pri snovanju te predstave kar najbolj verno sledili avtorjevemu besedilu in izvrstnemu prevodu Aleša Bergerja; Nekoliko so vanj sicer posegli, ga skrajšali in ga predvsem prilagodili sodobnemu načinu in tempu življenja.

Za gledalca sicer nenaporno besedilo zaradi izjemne natančnosti in prizorov od igralcev zahteva izjemen igralski vložek v polnem pomenu te besede, vključujoč, tudi spreten gib in fizični napor. Vendar kljub temu so to komedijo naštudirali in uprizorili menda prvič v Dramini zgodovini – ne da bi bil dramaturg podpisan med ustvarjalci predstave. Namen je bil sprva drugačen, vendar je sodelovanje z izbrano dramaturginjo opešalo, tako da so dramaturgijo »reševali« na različne, morda bolj improvizirane načine.

Bumbarja sta v Dindonu, lahko vsaj dva – Alojz Svete kot Pontagnac, in Bojan Emeršič – kot Vatelin, ki sta na premieri – in ni dvomiti, da bi bilo v ponovitvah kaj drugače, poskrbela, da pozabiš, spregledaš relativno plehkost besedila. Preciznost in domiselnost Feydeaujevih dialogov, dobro, v bistvu še kar butastih, bulvarskih, sta z govorom in mojstrsko igro dvignila na raven, ki sodi v prvo gledališče v državi. Vendar imata v soigralcih – vseh skupaj jih je kar devet in v šestih soigralkah, neprizanesljivo konkurenco. Te in ti so: Gorazd Logar, Matjaž Tribušon, Marko Okorn, Tom Ban – kot gost, Matija Rozman, Aljaž Jovanović, Rok Vihar, Maja Sever, Veronika Drolc, Iva Babić, Polona Vetrih, Maša Derganc in Sabina Kogovšek Zrnec.

Bumbar ima med Feydeaujevimi igrami prav posebno mesto: je namreč prva od njegovih komedij, ki je bila leta 1951 uvrščena v repertoar Comédie-Française in mu 30 let po smrti prislužila ovacije navdušenih kritikov in oznake kot »klasik« in »največji za Molièrom«.

Za prvega slovenskega Bumbarja je glasbo napisal skladatelj Mirko Vuksanović, govor so ostrili pod lektorskim vodstvom Jožeta Faganela, oblikovalec luči pa je bil Milan Podlogar; Fotografije z vaj, ki smo jih uporabili v tem prispevku, so delo Petra Uhana, video posnetke z novinarske konference pred premiero pa sem posnel in za ta prispevek tudi zmontiral, napisal besedilo, ga prebral in zrežiral ter vse ostalo, če je še kaj, sploh, – Andrej Pengov.