Harunovo morje zgodb in pravica do besede
|
Prvi premislek, ko zveš, da se je na izničenje obsojeni človek, fanatikom iz njegovega kulturnega in verskega okolja, ki se skozi zgodovino ponaša z izjemnimi dosežki, na njihovo prekletstvo odzval s pravljico, je en sam velik vprašaj. Literarna stroka Rushdijevo delo Harun in morje zgodb sicer uvršča v kategorijo kratki roman a vse kar smo videli, slišali in doživeli na odru Prešernovega gledališča Kranj minulo soboto, je v človeško dušo – pa naj bo ta otroška ali odrasla – položena pravljica z univerzalnim sporočilom, ki bi moralo postati splošno upoštevani svetovni nazor; V dobesednem ali v prenesem, filozofskem in družbene smislu; Rdeča nit avtorjevega besedila je pravica do svoje, lastne svobodne misli in njene javne artikulacije; Do govora torej; V dobrem in slabem.
Mladi Harun živi s svojim očetom Rašidom, slavnim pripovedovalcem zgodb. Pripovedovanje je njegova identiteta in način preživljanja, obstoja družine. Ko ju zapusti Harunova mati, oče zgubi dar pripovedovanja in sin se odpravi iskat navdih zanj do morja zgodb. Najde ga, zapacanega s privrženci tišine in ponižnosti, ki ne verjamejo ne v zgodbe, še manj v pravico govora. Morje zgodb, ki jih je treba pripovedovati in o katerih se mora govoriti, zagotavlja srečo vmes že razbite Harunove družine. Harunovo iskanje se, kot se spodobi za pravljice, ob celi vrsti zapletov, kjer se avtor besedila in zelo poudarjeno tudi avtorji gledališke uprizoritve, predvsem režiserka Ivana Djilas, ki je hkrati tudi avtorica dramatizacije, simbolno a zelo ostro lotijo tudi zlorabe naravnih virov, okolja in škodljivih posledic kapitalizma na družbene odnose in razvoj.
Sijajni, znova enkrat polnokrvni gledališki dogodek, se na odru kranjskega gledališča. s pesmijo in v veselem, optimističnem razpoloženju srečno konča.
V izvrstni režijsko, scensko, kostumografsko, glasbeno ter igralsko in gibalno sijajni predstavi, v kateri se v prešernosti, ki povsem prevzame gledalca, s približevanjem koncu v dramaturškem pogledu po malem sicer izgublja rdeča nit, oz. glavna avtorjeva poanta: pravica do besede, do govora. Domišljijskost, pravljičnost besedila dosežejo ustvarjalci predstave tudi z izjemnim oblikovanjem maske in sočnostjo Potokarjevega prevoda.
A večina v gledališču tega niti ne opazi, saj sta mizanscenska in igralska polnokrvnost predstave omogočila konzumiranje te dramaturško sicer ključne poante že prej, vmes. Večkrat, verjamem…
Prav v dneh ob koncu minulega tedna, se je v slovenskem političnem prostoru, med nekaterimi ključnimi nosilci oblasti razvnelo pregovarjanje o korektnosti in verodostojnosti ocen posameznih dejanj, dogodkov ter nastopov enega ali drugega, tudi ene in drugega ali enega in druge. Predstava v kranjskem Prešernovem gledališču je bila priložnost, da pred mikrofon in kamero radia KAOS povabimo predsednico Republike Slovenije, ki jo je predstava navdušila. Roman Harun in morje zgodbe je Salman Rushdie napisal potem, ko je dve leti po izrečeni fatvi zaradi Satanskih stihov, prekinil ustvarjalni molk. Napisal ga je za svojega sina, od katerega je bil zaradi varnosti ločen v času pisanja. Ne le za sina, za vse otroke in marsikaterega odraslega tudi. Predstavo sem si v družbi nekaj več kot dvesto gledalcev ter dr. Nataše Pirc Musar in njenega soproga dr. Aleša Musarja za Radio KAOS ogledal Andrej Pengov. V prispevku objavljene fotografije z vaj so delo mojstrice Nade Žgank.