In memoriam: Prof. Mirko Mahnič

Zadnje slovo od izjemnega človeka, občudovalca pesnika Prešerna, raziskovalca slovenske besede in učitelja, jezikoslovca in gledališčnika profesorja Mirka Mahniča je bilo minuli četrtek na ljubljanskih Žalah. Do konca predan lepoti slovenskega jezika, poslanstvu učitelja in pedagoga, je umrl je v devetindevetdesetem letu življenja; Globoko veren kristjan, vendar pokončni in uporni mož, ki se je že od mladosti postavil zoper nerazumnosti, ja, tudi v Cerkvi, kjer je tudi skrbel za govor bogoslovcev pa tudi na gledališki akademiji ali kot radijski napovedovalec. Štiriintrideset gledaliških režij v različnih slovenskih gledališčih, tudi v lutkovnem, sicer pa največ, kar 12, v Mestnem gledališču ljubljanskem, šest v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa sedem v Prešernovem gledališču Kranj je njegov globokega spoštovanja vreden ustvarjalni opus; Če omenimo še izjemno lektorsko delo v gledališčih, še najobsežnejše v SNG Drama Ljubljana, smo še vedno zapisali premalo in nepopolno.

Šestdeset in več knjig o gledališču, jeziku, književnosti, kulturi in umetnosti, dramskih besedil in dramatizacij, romanov, esejev biografij, monografij in učbenikov je opus, da malo takih v naši kulturni zakladnici.

Njegovo raziskovanje slovenskega jezika in literature se je v dobršni meri osredotočilo na proučevanje ustvarjanja pesnika Franceta Prešerna; Dognanja je objavil v treh knjigah, mnogih člankih in drugih zapisih.

Ena od njegovih knjig, ki je izšla pred skoraj natanko desetimi leti, je bila povod, da smo prof. Mirka Mahniča takrat povabili tudi v studio Radia KAOS. V Obrekovalnici, eni od treh rubrik oddaje KAOS v ateljeju, sta bila v središču našega zanimanja knjiga, ki bi mogla biti roman, pa to ni in seveda njen avtor, vendar ne zgolj zato, ker jo je napisal, še bolj zato, ker je zapisano tudi živel. Zapisi (1937-1947) Mirka Mahniča nam rišejo usodna leta tik pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Kakšno je bilo življenje človeka, ki svoje katoliške pripadnosti ni nikoli skrival in je v svoji mladeniški, študentski in zgodnji poklicni dobi sodeloval v uporu proti okupatorju. Pogovor sva začela prav o tem, če so Zapisi roman…? Ne, je zatrdil, sploh ne… Čeprav bi vsak zapis posebej mogel biti zasnutek romana. Lahko bi bili to tudi eseji, celo nekakšna meditacija, ki bi se sem in tja zlahka prelila v molitev… in dodal je, da je treba Zapise, ne zapiske, da ne bo pomote, brati pod črkami…

Človek bi o tem res lahko napisal roman. Pogrešali ga bomo, Človeka, mojstra, odličneža slovenske besede. Z gospodom profesorjem Mirkom Mahničem se je pred desetimi leti v Obrekovalnici oddaje KAOS v ateljeju pogovarjal Andrej Pengov.

Leave a Reply

Your email address will not be published.