Išče se junak…

Naloga je vsekakor zahtevna. Medtem ko svetovni misleci, ali vsaj del njih, levo, liberalno orientiranih, napovedujejo nastajanje nove svetovne ureditve, ki naj bi presegla vse bolj sofisticirano vulgarni kapitalizem, se morajo ljudje, in iz dneva v dan pa tudi njihovi voditelji, zamejeni z odgovornostmi svojega ozemlja, spopadati s preživetjem. Morda so gasilske vaje s plasiranjem ogromnih količin novega denarja, namesto, da bi ga poiskali pri tistih, ki ga imajo v taki ali drugačni obliki, res reševalni jopič, ki na časovni premici ponuja nekaj več časa za nov, kakovostni, temeljit in kar najbolj nekonflikten preskok v novo svetovno paradigmo. Morda, a ni povsem gotovo.

Ne veliki ne majhni, kamor štejemo tudi našo 20.273 km² obsežno lepoto, nimajo odgovorov. Več ali manj se stopica na mestu in išče neke obvodnice v okviru znanega in na prvi zamah dosegljivega. Ni ga junaka, ki bi upal ponuditi kaj, kar je ponedeljek zvečer v pogovoru z mlajšim Štefaničičem na drugem program u nacionalke v studiu »mesto« naravnost povedala Lučka Kajfež Bogataj. Delo, torej denar nam dajte za ustvarjanje nove, energetsko drugačne strukturirane, sodobne razvojno, presežne Slovenije. Ponedeljkov sestanek predsednika vlade in dveh ministrov z izbranimi managerji, ki se združujejo v GZS, ni, vsaj po tistem, kar smo uspeli zvedeti doslej, ponudil nič od tega.

Tudi kako bi, saj ni povsem jasno, kdo vse in na podlagi kakšnih kriterijev je bil povabljen tja, v zeleno steklenino. Ali morda še bolj, kdo od povabljenih se vabilu ni odzval in zakaj ne. Je med njimi kdo, ki ve, kaj bi morali storiti, da zlezemo na rob talilnega lonca in pogledamo čezenj, še preden nanj poveznejo pokrov s tlačnim tesnilom. Če bi bil, tega zagotovo ne bi razkril. Ker, če bi bil tam, bi danes Pahor svojo ekipo lahko takoj okrepil s ključnim človekom, ki bi lahko pomembno oplemenitil sinočnji pripravljalni sestanek ministrov na to temo in nič manj današnjo prvo razvojno konferenco, konferenco razvojnega dialoga…

Je rešitev res v novem denarju bankam, da bodo kreditirale tiste posle, ki imajo trg, torej kupce in investicije. Kredite je (menda) treba vrniti, čeprav tudi to po novem ni povsem gotovo. Ročnost kreditov je po mnenju oni dan zbranih gospodarstvenikov največji problem. Torej kdo zatika palico v koleselj? Banke, ki same poslej ne bi tvegale v ničemer ali čim manj. Zakaj jih pa imamo? Kakšno pa je njihovo dejansko ali napihnjeno premoženje? Še vsakič so si za svojo poslovno udobnost izmislile kak nov produkt in z njegovimi stroški obremenile komitente, varčevalce, kreditojemalce, ki v principu tvegajo vsakič in kar naprej. Kaj bi se zgodilo, če bi se v slovenski politiki vendarle našel pogumnež, ki bi sprožil spremembe finančnih in še nekaterih spremljajočih zakonov, s katerimi ne bi bilo treba posameznikom več po plačo ali drugi (njihov) denar v banke. Če SPIZ samo v prihodnjih 3 mesecih ne bi nakazal denarja upokojencem in delodajalci preostanku delavcev na njihove bančne račune, temveč bi jih izplačeval v gotovini v domači hiši, bi banke postale v hipu pohlevna podjetja, ki morajo za to, da varčevalce prepričajo, da pri njih shranijo svoje zaslužene revnosti, storiti kaj več, kot jim nalaga sedanji udobni sistem finančnega poslovanja in njegovega nadzora. In zanesljivo ne bi ne Kordežu, ne Bavčarju in tudi nekaterim, ki so sodelovali na ponedeljkovem pogovoru, ter še mnogim drugim, dajali posojil za njihove lastninske eskapade na »lepe oči«. Denar je, samo ga banke in država niti z uporabo veljavnih zakonov, ne znajo, ne upajo ali nočejo pobrati. Ni tako »komot«. Je bolj tvegano in ta denar je manj kvaliteten. Država lahko vzame samo tam, kjer je kaj vzeti. Zato se zdi, da je ponedeljkovo Pahorjevo sporočilo, da »…mora vlada izvesti temeljit socialni dialog o ukrepih iz tretjega in tudi najbolj zahtevnega svežnja, in oblikovati končne rešitve, ki bodo, v kolikor je to mogoče, skladne s pričakovanji delodajalcev, delojemalcev in drugih socialnih skupin…« spodbuda, ki kaže, da pa morda le ne brcajo tako zelo v temo in ne netijo zgolj umetne megle nad močvirjem. Tretji sveženj naj bi bil včeraj, ko je bil – na primer tudi ponedeljek manjkajoči finančni minister – v tujini, na ministrskih mizah. Naj bi bil. Mogoče bo kaj več od vsega skupaj danes, na prvi konferenci razvojnega dialoga… Morda komu pride na misel tudi kaj kulturnega. Tudi tam je lahko veliko spodbud in -denarja.

Saj res, zakaj sta bila na pogovoru z gospodarskimi izbranci, med katerimi ima marsikdo svojo lastninsko zgodbo, vredno temeljitega, ne le revizorjevega pregleda, ob predsedniku samo dva ministra? Ob tako precizno izbranem cvetoberu slovenskega gospodarstva, bi pričakovali vsaj še dva ministra: tistega za delo in socialo ter finančnega. Pa tudi »razvojno tehnološki« ne bi bil odveč.

Veliko besed je bilo, sodeč po objavljenem zapisu na portalu GZS, namenjeno prav bankam in ročnosti kreditov. Bankirjev – ob nekaj malega izjemah, pa se tam ni gnetlo… Je res tako daleč, da se morajo managerji prek vlade pogovarjati z bankami. Razlog več za poseg v finančno in bančno zakonodajo. Se bo revolucija, spodbujena z delodajalci, ne z delavci, začela na vhodih v razkošne bančne palače? N`č bat. Tam zagatovo ne. Vsaj ne pri nas.

Nekaj več odgovorov bi (z)mogli ponuditi, če bi dobili pojasnila na vprašanja, ki smo jih zastavili tako organizatorju kot povabljencem. Na primer tudi, ali bi komu krona padla z glave, če bi tak pogovor organiziral še s katero od – ali kar z vsemi od gospodarskimi zborničnimi organizacijami. Za tak pogovor bi morala biti zainteresirana vsaj vlada, preden položi na mizo rešilni paket. Res je, da je iskanje širšega konsenza o tem, kaj storiti za zdaj še s puhlim izdelkom, obljubil sam premier. Ampak – zakaj se to ni zgodilo že v ponedeljek. Je bil ponedeljkov dogodek le eden od računov, ki ga je treba poravnati za predvolilno podporo? Če je temu tako, sploh ni tako grozno. Le bati se je, da to ni zadnji, in ne najtežji račun.

Poskušali smo preveriti tudi, kaj je med to izbrano gospodarsko druščino počel ljubljanski župan. Neuspešno. Ugibali pa ne bomo, čeprav se ponuja nekaj iskrih odgovorov. Tudi v njegovem kabinetu tega ne vejo, saj se je tako menda odločil organizator po svojem prostem preudarku.

Če odgovore strnemo: vladna in ministrske službe za odnose z javnostmi so nam kar po vrsti sporočile, da naj se za podrobnosti obrnemo na organizatorja. Organizator, pa dobesedno: »Zaključke z včerajšnjega sestanka bomo na GZS v dogovoru s predsednikom Vlade pripravili do konca tedna. Če želite, vam jih takrat lahko dostavimo. Pri včerajšnjem (t.j. ponedeljkovem /op.p.) dogodku je šlo sicer za delovni sestanek gospodarstvenikov s predstavniki Vlade. Taki dogodki običajno niso odprti za javnost.«

So podjetniki skušali nagovoriti vlado k še bolj »prožnemu«, se pravi lažjemu in manj denarno in formalno zavezujočemu ravnanju z menda največjim stroškom – delavci? Naj delavce – vsaj začasno – na svoja pleča prevzame država? So v tem kontekstu govorili tudi o Gasparijevem »izumu« podaljševanja starostnih let za upokojitev. Njemu do tja manjkajo le še štiri leta. Samo še ta mandat, pa bo. Zanimivo bo videti, kako bo, ko zmanjkalo za bogate, razkošne pokojnine in ko bodo s tranzicijo prizadeti upokojenci zahtevali svojo pravico, tako kot je pred 500 leti Matija Gubec zahteval kmečko pravico. Le da se je treba pravi čas vprašati, kdo bo tokrat koga kronal – v Ljubljani, ne čez Sotlo.

Eden od namenom ponedeljkovega pogovora je bil tudi, tako sta zapisali obe strani, ugotoviti, kateri so tisti novi globalni trgi, ki so z vidika gospodarstva zanimivi in kjer se za nastopanje pričakuje podporo vlade v smislu prodornejše gospodarske diplomacije in najbrž tudi spodbud. Nič novega, le da za podrobnosti še ne vemo. Zagotovo je šlo za kaj konkretnega: državo, mesto, za gospodarskega poslanika, projekt…

Med vsem, kar smo mogli o vsebini ponedeljkovega skrivnostnega pogovora zvedeti, ni nič takega torej, kar bi se smelo ali moralo skriti pred javnostjo. Menda nas bodo – po avtorizacijah in današnji dialoški razvojni konferenci – razsvetlili v petek.

Res bi bilo dobro, da pred končnim spopadom poskusimo še z mnogimi aktivnostmi in tudi z ljudmi, ki znajo že dolgo živeti skromneje. Poskusite jih podpreti. Dajte jim delo in prave, projekte. Delo za jutri, ne za včeraj. Radi bodo delali, znajo, imajo izkušnje, preživeli so veliko šefov in kabinetov in niso lakomni. Zanesljivo.

Andrej Pengov

Leave a Reply

Your email address will not be published.