Janne Teller v pogovoru z mladimi bralci v okviru Festivala angažiranega pisanja

Prvi petek v aprilu se je zgodil prvi dan tretjega Festivala angažiranega pisanja Itn. Kot se predstavijo na festivalski spletni strani, festival nastaja v tesnem sodelovanju Vodnikove domačije, Mladinske knjige in Novega dijaka. Festival prinaša pogovore, predavanja, delavnice, menjalnico poezije, zajtrk z avtorji, obisk pisateljice iz tujine, igranje družabne igre po knjigah ter avtorske postavitve knjig na oder. Odpira prostor za nova spoznanja, druženja, razpravljanja in tudi pomembne trke naših pogledov.

Tema tega dne je bila Ženske Pisave in na obisku kot pisateljica iz tujine je bila Janne Teller, bolj natančno, v okviru festivala je predstavljala svoji dve knjigi Vse in Nič, ki sta prevedeni v slovenščino. Prireditelji so se odločili, da organizirajo pogovor s pisateljico in bralci njenega zadnjega romana (Nič). Pogovor, ki je bil prevajan v angleščino in iz nje, sta vodila mlada Kristina Krajnc in Mark J. Užmah. Ob začetku nam je tako Kristina povedala nekaj več o avtorici.

Janne Teller je danska aktivistka, pisateljica, nekdanja svetovalka na konfliktnih območjih. Študirala je makroekonomijo in dolga leta pod okriljem EU in OZN delovala na konfliktnih območjih, predvsem v Afriki (Mozambik in Tanzanija). Prvo knjigo je napisala leta 1999, to je knjiga Odinov otrok. Izdala je še veliko drugih romanov. Prejela še številne danske literarne nagrade za otroško in mladinsko književnost, njene knjige pa so prevedene v več kot 25 jezikov.

Najprej je Tellerjeva povedala nekaj o sebi in o svoji mladosti, nato sta mlada povezovalca postavila nekaj zanimivih vprašanj, v nadaljevanju pa je bilo tudi mnogo takih, na podlagi katerih se je razvila zanimiva debata. Ves pogovor iz v angleščino in iz nje prevajala Breda Biščak. Ker je bil pogovor kar obširen – kar je za slovensko publiko nenavadno, a ravno zato vzpodbudno, ker so v tem primeru vprašanja postavljali mladi, vam predstavljamo le nekaj poudarkov.

Mladi bralci so za zaključek podali svoja mnenja in opažanja. Strinjali so se, da so mladi tisti, ki so nosilci sporočil, ker se upajo prevpraševat vrednote določene družbe. Starejšim je to onemogočeno, saj morajo zaradi družbenega sodelovanja prispevati in ne prevpraševati. Pisateljica pa izpostavi, da se ravno v knjigah kot starejši lahko vračaš k najstniškemu glasu. Pisateljica vendarle priznava, da je lažje sporočilnost posredovati, če so akterji njenih knjig mladi, saj tako ne postavlja v neudoben položaj odrasle. Sicer pa poudarja, da piše tudi knjige, kjer so akterji odrasli, a hkrati ugotavlja, da več ljudi bere tiste njene knjige, ki so mišljene za starejše mlade, saj jih tako berejo tudi starejši, ki pa vedo, da ne morejo nahraniti, na primer, vsakega brezdomca in tako niso več aktivni pri velikih družbenih spremembah tudi zato, ker imajo resnejše dnevne obremenitve in zadolžitve. Izpostavi pa tudi, da je po njenem pisanje knjig kot umetnost, preko katere lahko starejši v tem živijo svoje revolucionarstvo, ki pa je sicer, po avtoričinem mnenju, bolj domena mladih. Odgovor na to v publiki pa je bilo vprašanje, kaj je sploh življenje, če si ne postavljaš vprašanj?

Na vprašanje, ali bi mogli otroci brati različne vrste knjig na način, da se jim nato razloži pomen avtorica pravi, da verjame v to, da je človek sposoben lastnega rezoniranja, tudi mlad človek. Za primer postavi dejstvo, da so v njeni mladosti brali pač dela, ki so bila dostopna, saj ni bilo toliko knjig, ki bi bile napisane za mlajše bralce . Od tega so odnesli toliko, kolikor so bili sposobni razumeti in predvsem to je pomembno, da so sami razvili mnenje o prebranem, kakršnokoli pač že. Vsekakor pa koristi, če se o knjigah pogovarjaš, s komerkoli pač že, učiteljem ali prijateljem. Nato so se začeli pogovarjati o prevedenih avtoričinih knjigah v slovenščino. Iz komentarjev je bilo vidno, da sta slovenske mlade bralce knjigi šokirali in postavili v neko nelagodje, polno misli o življenju.

Prispevek sem za Radio KAOS pripravila Urška Pengov Bitenc