Kraljestvo za gledališče, četudi Mladinsko: Kliči M za Macbetha, Markovčiča in druge Pograjčeve, ki so ali pa niso na »M«.
|
Macbeth (pa) je enigmatična podoba mesa, kosti in krvi. Njegova večplastnost omogoča, da ga lahko uprizorimo na mnogotere načine; Slej ko prej pa moramo poudariti (objektivno) poetičnost prostora, v katerega je umeščeno dogajanje; In poetičen ni le prostor, temveč tudi morilec sam: Macbeth je poetičen lik in konkreten morilec; zapiše v gledališkem listu predstave Kliči M za Macbetha v eseju (So)igralecAljoša Lovrić Krapež, ki je po naših poizvedbah z vaj pomembno, morda še bolj kot to, v dramaturškem pogledu sooblikoval predstavo.
Neka (vroča, ognjena, žareča) usodnost se drži, pravi legenda, Shakespearovega Macbetha, dela, ki je bilo povod in podlaga za gledališko uprizoritev, kot so jo zastavili v SMG; Ta uprizoritev je udejanjena tudi z močno glasbeno izpovedjo. Matjaž Pograjc, ob Klari Kastelec soavtor zamisli, sokreator kostumografije, sooblikovalec svetlobe in režiser v izhodišču, konceptualni osmislitvi tega dela med drugim zapiše, da – kdor lomi kosti, lomi tudi svoje srce, in za to ni močnejše osti, kot so petje, glasba in nekaj na noter obrnjenih razbitih verzov velikega barda. Pa že skupaj z veščami ob spremljavi kitare, ritem mašine, roland looperja in grmenja morja ob klifih portugalske obale zatuliš v luno, medtem ko sediš v temačnem baru, kjer ti delajo družbo samo miza, nekaj stolov, crkujoča sveča, kozarec rdečega vina in deset igralcev, ki pripovedujejo zgodbo o Macbethu in njegovi hudičevki – v odgovor na začetno vprašanje pa tudi na vprašanje, kako da se ponoči ob polni luni ne obesiš na prvo vejo ali pa, še rajši, ne obesiš koga drugega…
Vešče so tiste čarovnice, ki sprva romantičnega in nedolžnega Macbetha prepričajo, da se iz dobrega človeka prelevi v oblastno zver, hudičevka je njegova lady (ali morda Lady?). In zgodbo (menda, več-ali-manj?) poznamo. Ali res? Zato smo ga, sedečega na tronu in ozirajočega se po škotskih podanikih in prek morja in planin tudi oprezujočega po angleških sovragih vprašali, kaj bomo v spodnji dvorani Mladinskega od petkovega večera naprej, ko bo premiera in nato samo še trikrat do prihodnje nedelje – potem dolgo, vsaj 3 mesece ne več – videli?
Pograjc je bil z igralsko ekipo te predstave, še največ menda zaradi proučevanja tamkajšnje glasbe, fada, in zaradi raziskovanj ter premišljevanj te uprizoritve, ki jo je s kostimi soustvarilaportugalska oblikovalka Inês Torcato, na študijskem obisku v Portu. Kako si upamo misliti, da se bodo tamkajšnja pokrajina, strast, zapeljevanje občinstva v fadovskih ritmih, Williamovi stihi in škotska kri prelita v kleti Plečnikove mojstrovine zlili na gostilniške, z (nagrobnim) peskom napolnjene mize v gledališču in se lepili na naše duše, nam morda še pred uprizoritvijo malce razkrije njegov režijski pomočnik Klemen Markovčič v gledališkem listu. Opozori nas na shematsko in poglobljeno dojemanje tega Shakespearovega dela, kot ga, vsaj mi ta-stari, nosimo iz šole ven skozi naša desetletja. Ob tem z uvodom in ob koncu eseja podčrta večopravilno dojemanje bardovih sporočil, kot ga sicer površno a zato nič manj strastno dandanes zmorejo mladci. Oni in One, Eni in drugi. Ta človek, Markovčič, pa ni kdo-ve-kako prileten mož, v gledališčih sicer že dodobra preskušen mladenič, Zame je (po letih) mulc, ki ga, ko se oziram vsenaokrog, slutim več kot talentiranega, če pa me bo prepričal v (so)režisersko mojstrstvo pa bom kmalu vedel. Komaj čakam, ne le zaradi njega… Zaradi Pograjca in vseh iz njegove ekipe, ki jo je, kot so mi potrdili v Mladincu, v celoti sam izbiral in sestavil. Med zvenom imen, ki so si našo pozornost zaslužili še preden smo predstavo videli, ker so zvočnost in igralsko mojstrstvo potrdili že kdaj prej v Mladincu ali kje drugje, mi ne da miru Vičanka Klara Kastelec, soavtorica ideje, koncepta te predstave in ki jo ubijejo kot Lady Macbeth. Z Jurijem Drevenškom, Macbethom v tej igri, sta že dlje časa v zasedbah, ki jih izbira Matjaž Pograjc – ne le za gledališko rabo…
Kar sem doslej slišal, prebral in kar nam je v tem prispevku povedal Pograjc, bi vse že omenjene, kot vseh še neomenjenih enajst nastopajočih in še za dva kombija drugih iz ekipi te predstave, po poklonu z veseljem počakal in še kaj vprašal. Če bi le šlo, bi se to moglo zgoditi v kakšni zaresni, z dobro muziko opremljeni oštarijo, taberni, kjer bi morda nastopala zasedba Macbend.
Tam, v spodnji dvorani Baragovega semenišča, bom Andrej Pengov; bil sem oni dan tudi na novinarski predstavitvi, kjer ni bilo pretiranega drena. V prispevku uporabljene fotografije pa so delo Ksenije Mikor.