Ljubljanska Drama v novo leto s premiero Ivanova
|
Drugo soboto v januarju je bila na velikem odru SNG Drama Ljubljana premiera drame enega največjih ruskih pisateljev in utemeljitelja sodobne dramatike Antona Pavloviča Čehova. Dva dni pred tem so v Drama Kavarni novinarjem predstavili glavne značilnosti tega, še vedno zelo sodobnega gledališkega dela in nekatere ustvarjalce predstave Ivanov; Igor Samobor, ravnatelj Drame, ki je v Ivanovu nezmotljivo in z njemu lastno uspešno, mnogokrat preskušeno metodo dramske igre oblikoval lik Lebedeva, danes bi mu rekli predsednik sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, je uvodoma predstavil razloge za odločitev, da to delo uvrstijo v repertoar te sezone, katere skupna in središčna točka sta posameznik in njegovo intimno doživljanje sveta; Za popolnejše rezumevanje te programske izbire je predstavil okolje, v katerem se odvije zgodba iz prelomega obdobja v razvoju ruske družbe; O zahtevnosti besedila drame Ivanov je govorila prevajalka in letorica Tatjana Stanič. To dramsko delo so pred tem prevedli že znani in upoštevani mojstri prevajanja iz ruščine, Stanićeva pa se ga je lotila drugače. Želela je preveriti novo prevajalsko izhodišče.
Prevajalki in lektorici sta nalogi uspeli sijajno; Tudi sprva bolj opazna, kasneje pa že kar domača, udomačena raba mešanice (tudi v enem samem stavku istega govorca) izbornega govora in slenga, ji je odlično uspela; Režiser Aleksandar Popovski pa je to dramo Čehova doživljal na nov način, povsem drugače kot pred desetletjema, ko se je z njim srečal prvič; Tokrat je besedilo bral s pogledom zazrtim v današnji čas. Že takrat v 19. stoletju so ljudje, vsaj tisti bolj izpostavljeni, naravnost izgorevali ob delu, morda s to razliko, da se to dandanes dogaja že zelo mladim, ki si naložijo pretežko breme. Popovski tudi pove, da je to drama z največ liki, ki jih je Čehov kadar koli uvedel v katerokoli svoje besedilo. V tej uprizoritvi so obdržali tako rekoč vse v drami nastopajoče osebe, z neko manjšo izjemo.
Režija je čista, jasna, čitljiva in prepričljiva in z izjemnim občutkom za dinamiko dogajanja in dialoge pa tudi za prostor, v katerem naj bi se posamezni prizor odvijal. Morda bi že na zaćetku še povečal učinkovitost prizora z uvodnim monologom Ivanova, če bi ga predvajal s posnetka v offu, pri čemer bi bolj od daleč slišani glas naratorja, ne nujno Ivanova samega, še povečal dramatičnost in časovno natančneje umestil dogajanje. S pospešitvijo odrskega razpletanja predvsem v drugem delu in z nekaj večjo frekvenco dialogov pa bi morda poskrbel za več napetosti in pričakovanj, kot mu je to uspevalo z obratnim principom.
Režiserja in scenografinjo Meto Hočevar povezuje na nek posredni način profesor dramske igre in režije na skopski Fakulteti dramskih umetnosti ter režiser Slobodan Unkovski. Režiral je tudi ljubljanski Drami in na drugih slovenskih odrih, tudi v Trstu. Z njim je mojstrica oblikovanja odrskega prostora sodelovala vrsto let. Ob takšnem ustvarjalnem in praviloma nenačrtovanim prenašanju in razumevanju gledaliških vrednot, je imela občutek, da se s Popovskim že od nekdaj poznata, čeprav sta se prvič srečala šele ob robu Sterijinega pozorja junija lani v Novem Sadu, kjer je bila slovenska umetnica posebna gostja.
Zamisel, da se okolje – pa naj gre za interier ali eksterier – iz obdobja, v katerga je izvorno postavljena drama Ivanov, ki bi ga lahko označili kot rusko različico nove romantike, fin de siecla, morda celo nove (ruske) dekadence, razdre, rastavi in oblikuje s sodobnim, na nek način pop-artovskim, črno-belim prizoriščem, je ne le drzna temveč absolutno uporabna in zdi se, da drugače sploh ne bi bilo mogoče. Priročno, nevsiljivo, povsem praktično in dogajanju v oporo, ne v nadlego. Gledalcu pa skupaj z domišljeno oblikovano svetlobo – avtor je Metod Novak in kostumi, ki jih je za Dramo prvič oblikovala Barbara Podlogar, samo po sebi razumljivo, sprejemljivo in sovpadajoče s tem, našim, časom.
Da je glasba izjemno pomembni gradnik te predstave je torej podčrtala tudi scenografinja. Avtor glasbe Marjan Nečak pa poudari, da je vsemu navkljub najpomembnejša kakovost dramatikovega dela in doda, da o glasbi seveda ne more govoriti, ker jo je treba slišati, občutiti. Glasbi ob rob pa pravi, da zmorejo igralci to partituro Čehova izjemno dobro občutiti in brati. Čehov ima note v njemu samem. Vse to so igralci, to je ta ansambel začutil, tako da so ob glasbi na mnogih mestih v besedilu iskali tudi interpretacijo in način interpretacije te glasbe in atmosfere. Zagotovo pa je to posebna predstava, je še dodal.
Nečak se je z izvrstno glasbo in songi ob dramaturškem in režijskem dihanju v skupnih nihajih potrdil ne le kot nepogrešljivi del ekipe Popovskega temveč tudi kot izjemni poznavalec gledališča in čehovljanskih odrskih razsežnosti.
Čehov ni samo zreli Čehov, kamor sodijo neštetokrat odigrana dela Utva, Tri sestre, Češnjev vrt, pač pa je tudi mladi Čehov s Platonovim, je podčrtala dramaturginja Draja Dominkuš. Platonov je tudi za ljubljansko Dramo neprecenljiva izkušnja, ki jo je napisal v gnevu nad nasilnim in krutim družinskim okoljem. Ivanov pa je, pravi dramaturginja Darja Dominkuš, nekaj vmes. V ruskem gledališču tistega časa so prevladovali vudvili ali melodrame in nič od tega ni bilo po okusu Čehova, še pove Dominkuševa. Dramaturginja se je tudi spraševala kako to, da je Ivanov še dandanes model, prototip intelektualca:
Podobno kot dandašnji, res… Kako pa je to doživljal On, Ivanov? Pravzaprav njegov igralski alter-ego, nosilec naslovne vloge Uroš Fuerst. Že ko je pred 20 leti prebral Ivanova v angleškem prevodu, si je zaželel ustvariti ta lik. Do aktualnega prevoda Tatjane Stanič, je ob prejšnjih slovenskih prevodih ta strast popustila, ob priložnosti, ki se mu je ponudila s to postavitvijo in ob izjemni ekipi soustvarjalcev pa se mu je strast iz časa prvega branja povrnila.
Vsekakor je vloga Ivanova zahtevna naloga; tudi zato sta jo naslovni igralec in režiser proučevala že pred – recimo temu tako – uradnim začetkom študija te predstave. Skozi razvoj zgodbe, s potekom predstave je prepričljivost in dramatičnost tega lika vztrajno naraščala, čeprav je uvodni narativni »intro«, takoj po učinkovitem uvodnem prizoru za še spuščenim zastorom, deloval formalno, linearno, nekam plosko. Tako da je bil gledalec postavljen v negotovost med domnevno uvodno tremo igralca in med premišljenim mizanscenskim posegom režiserja in najbrž tudi dramaturginje. Polona Juh je vlogo Ane Petrovne, bolne soproge Ivanova, že z igro telesa od prvega vstopa naprej, z besedo pa sploh, izrisala v srce segajoč krik ljubezni in predanosti, prepričljivo in popolno vse do konca (in čez). Gotovo tudi zaradi popolnega zaupanja mojstrovini Čehova.
Gregor Baković je ultimativno in res do konca prepričljivo oblikoval lik grofa Šabelskega, strica Ivanova. Gostja v tej predstavi Mia Skrbinac, v letih 2017 in 2018 članica draminega ansambla, zdaj pa znova sobodonjakinja, je vlogo Saše, hčere Lebedevih in po smrti Ane Petrovne nove izvoljenke Ivanova, odigrala z močjo in čutnostjo mojstrskemu besedilu in uprizoritveni nalogi povsem predane mladenke. Tako kot pri Bakoviću je tudi za mladega Timona Šturbeja, novega člana ansambla ljubljanske drame, natančnost jezika velik izziv in priložnost hkrati. Vlogo mladega okrajnega zdravnika je oblikoval, kot da bi se s poklicem zdravnika in igralca ukvarjal že od nekdaj. No, na nek poseben način se tudi je…
V tem zapisu smo se zadržali zvečine na dosežkih ustvarjalcev drame Ivanov, ki so sodelovali na že omenjeni novinarski konferenci. S tem smo zagrešili nemarnost do vseh drugih, ki jih tam ni bilo. Četudi gre komu ta način napovedovanja premier morda na živce, morda tudi zato, ker se pogosto pozabi, da smo glavni poslušalci in ja, res, manj spraševalci, kolegice novinarke in sem ter tja kak kolega novinar, da smo tisti trenutek prav mi glavna in zvečine edina publika. Odvisno sicer od priročne scenografije in rekvizitov – ponavadi v Drama Kavarni, se prepogosto zgodi, da se govori proč od naših pogledov.
Če so prav vsi, doslej neomenjeni – Iva Babić, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec (ja, ta pa sploh s svojim Borkinom), pa Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar in Vanja Plut – oblikovali in odigrali vloge več in bolje, kot se za to zgodnje delo Čehova morda pričakuje, se je zdelo, da za igralsko mojstrstvo Saše Pavček ni bilo dovolj prostora (ali časa). Vloga Nazarovne je že v besedilu težko ugotovljiva, vendar je Pavčkova ta oskubljeni format izrisala z zavidljivo odrsko prezenco.
Ivanova je treba videt. Tudi če potem ne boste vedeli ali bi se jezili ali pa se navduševali. Nekaj je gotovo: takih, ki bi se zmdrovali ali ki bi ostali nedotaknjeni, ni. Tudi zato je (ta) Čehov pravi za današnji čas.
Na novinarskem zajtrku in na premieri sem za Radio KAOS bil Andrej Pengov. V prispevku uporabljene fotografije z vaj pa so delo mojstra Petra Uhana.