MGL s sijajnim Peerom Gyntom v petek in potem še dva večera v Trstu

V začetku oktobra je bila na Velikem odru MGL druga premiera sezone 2015/2016. Predstavili so dramo Henrika Ibsena Peer Gynt. Uprizoritev je nastala v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem Trst, kjer bo nocoj tudi tamkajšnja premiera in potem do nedelje še dve ponovitvi. Predstava se vrača v Ljubljano na Veliki oder MGL prihodnji četrtek, ko bodo v isti hiši, tokrat na Mali sceni, premierno predstavili dramaturško predelane Prežihove Samorastnike. Več o tem bo znanega v začetku prihodnjega tedna, zdaj pa se za nekaj trenutkov vrnimo k Peeru Gyntu, delu, ki je nastalo že davnega 1867. leta. Dramo je režiral Eduard Miler, sicer umetniški koordinator SSG Trst, avtorica priredbe in dramaturginja uprizoritve pa je Žanina Mirčevska.

Pred približno mesecem dni neposredno po ljubljanski premieri te drame, katere aktualnost je kljub poldrugem stoletju od njenega nastanka, pravzaprav frapantna, so v javnosti odzvanjale pohvale in pritrjevanja. Dramaturginja in režiser sta uspela iz te Ibsenove dramske pesnitve ustvariti sijajno predstavo o človeški naravi, ki v še tako romantično dušo, razvajenca pa sploh, ven in ven sili v razvrat. V erotičnega, kar ni nujno in vedno slabo, v tistega, ki zadeva družbene vrednote in gmotno plat, pa je po pravilu pogubno, uničujoče.

K odličnosti te uprizoritve sta v prvi vrsti prispevala oba glavna avtorja – Mirčevska in Miler, vendar brez razumljivosti mestoma sicer zapletenih povedi – zlasti v posodobljeni in prepleteni socialni mreži Gyntovih samogovorov, dvo ali več stranskih pogovorov in prepričljivega oblikovanja, igralskega upodabljanja karakterjev in likov, bi vrhunskost njunega dela najbrž ne bila tako dobro uveljavljena. Pri tem je, ja tudi zaradi središčnega pomena, ki mu jo je pripisal že avtor te dramske pesnitve, izstopal Matej Puc v naslovni vlogi. Imel je težko nalogo, ki jo je opravil več kot sijajno. Ni čudno, da sem ga ob pozno poletnih jutrih, ob prvi ali že tretji kavi tistega dne na balkonu Kluba MGL nemalokrat že zarana videl s skripto v roki in bilo je povsem nazorno videti, da je nekje drugje… Pri Gyntovih, bržčas.

Poklon velja vsej igralski in avtorski ekipi: Trolski vešči, vsem trem Trolom, Ingrid in brez-prizivno decentnemu Dovrejskemu starini, s postavo, gibom, izraznostjo in glasom izmojstreni igri Primoža Pirnata. Pri vsaki od vlog sem omenil zgolj enega od – vsakemu od njih – več zaupanih jim likov, ki so jih ob že omenjenih dveh ustvarili Iva Krajnc, Nina Rakovec, Domen Valič, Vladimir Jurc iz tržaškega SSG-ja in tudi Jure Kopušar, ki pogosto gostuje v MGL in še na mnogih drugih slovenskih odrih.

Kaj pravzaprav je Ibsen s Peerom Gyntom v odrskem svetu, zakaj in kako so se ga lotili v ljubljanskem mestnem in slovenskem tržaškem teatru – pa smo zvedeli več v pogovoru z Žanino Mirčevsko. Začela sva z vprašanjem, za katerega se je takoj izkazalo da to ni… Torej: če bi se morala odločiti med katerim koli delom Williama Shakespeara, recimo Hamletom, ki ga želijo poustvariti skoraj vsi gledališčniki na svetu, ki hočejo kaj veljati in Peerom Gyntom, bi bila odločitev težka? Seveda ne. Sploh ne!

Nič nenavadnega ni v tem, da je Peer Gynt eno najpogosteje igranih dramskih besedil in eden od redkih dramskih likov, ki se jim brez slehernega dvoma pripisuje značaj nepopravljivega egoista. Ta dramska pesnitev je, kot je še povedala dramaturginja, eno najtežjih besedil za uprizarjanje, pravo odrsko minsko polje… Zato je vedno izziv za vsakogar v gledališču. Slišali smo, da večji kot kateri koli Shakespaerjev tekst. Ta drama je za marsikoga satira, s katero se avtor loteva egoizma, po drugi strani pa je epski spev o ničvrednostih in zavržnostih v človeški naravi posameznika. Po Ibsnu naj bi to veljalo za Norvežane, o katerih ni mislil nič dobrega.

Življenje je kot čebula, sestavljena iz številnih plasti, v sredici pa votla, če ne že gnila, kakor bi (tudi) smeli razumeti Peerov monolog, potem ko skuša potegniti črto pod seštevki in odšetvki svojega življenja. Kakor koli že: Peer Gynt je ena najlepših zgodb o človeku, predrznem iskalcu, in o ljubezni, temeljnem vezivu vsega, kakor so zapisali tudi v gledališkem listu te predstave.

Prevajalec je bil Milan Jesih, likovna podoba, do konca prepričljiva, lepa, čistih, jasnih linij in neverjetno uporabna za tako zahtevno besedilo, je delo scenografa Branka Hojnika, avtor glasbene opreme je režiser Eduard Miler sam, kostume je oblikovala Jelena Proković z asistentko Barbaro Vrbančič, oblikovalec natančne in mojstrsko dodelane svetlobe pa je Andrej Hajdinjak. Za jezik je skrbela Maja Cerar.

Peera Gynta sem si za Radio KAOS že takrat, oktobra, ogledal Andrej Pengov in prav nestrpno pričakujem odmeve tudi z nocojšnje premiere v Trstu. V prispevku uporabljene fotografije so delo Sebastiana Cavazze.