MGL v novo sezono z muzikalom Boljši svet

Sezono 2022 -2023 so v MGL naslovili Zgodba hoče biti luč. Začenjajo jo z muzikalom Boljši svet, sledilo ji bo še dvanajst premier na obeh glavnih odrih skupaj. Boljši svet je režiral Gregor Gruden, avtorsko pa ga podpisuje in sooblikuje zasedba sijanjih gledaliških in glasbenih imen raznoterih generacij tako na kot ob in za odrom.

V MGL so s petkovo premiero muzikala Boljši svet zastavili novo sezono, za katero se sprva niso mogli ali upali odločiti, kako naj jo poimenujejo; Kolebali so med Iskalci človečnosti in Zgodbo, ki hoče biti luč; pa najbrž še med marsičem, kar se jim je nagnetlo vmes; Ostali so pri slednjem in pri promocijskem setu kartonskih vžigalic. Prva asociacija; uf, to sezono bodo pa »zažigali«; druga pa: Deklica z vžigalicami; tretja, tista prava pa: bodi luč – brez svetopisemskega odzvena a bržčas z mnogimi pomeni; Kakor koli: sedem premier na Velikem odru in šest na Mali sceni ter koncert v Kinu Šiška, pa Ruta festival in najbrž še kaj?

Navdih za uvodno predstavo nove sezone je bila ostro zarisana polarizacija sveta na korporacijo in boemsko skupino ljudi, ki se upira vseobsegajočemu pohlepu; Da bi se izognili aktivizmu in aktualizmom, so se avtorji tokrat odločili za opozicijo dveh skrajnih družbeno-bivanjskih alternativ, ki nista realistični, pač pa nas spodbujata k razmisleku o drugačnih možnostih sobivanja z naravo – seveda ob jasnem svarilu, da bo treba spremeniti naš način življenja, če bomo hoteli ustvariti boljši svet za naše potomce.

Med besedila, ki preroško opozarjajo na odnos korporacij do naravnih bogastev, je tudi poetična satira Norica iz Chaillota Jeana Giraudouxa, napisanega leta 1943 in prvič uprizorjenega leta 1945, eno leto po avtorjevi smrti, obravnava pa vprašanje pravice do uporabe, rabe in zlorabe črnega zlata, podzemne zaloge nafte pod mestom, čemur se – danes bi jim rekli zelena alternativa upre do in čez rob revolucionarnega upora. Na njena sporočila in dramatičnost, morda manj na njeno gledališko strukturo, so se oprli v tem muzikalu, ko je dogajanje postavljeno v prihodnost, ko svet obvladuje ena sama korporacija, ki ima v lasti vse zemeljske vire – razen poslednjega vira čiste vode.

Intelektualno izjemno močna avtorska ekipa treh generacijsko razpršenih dam dramaturgije in literarnega tudi pesniškega snovanja ter glasbenika, skladatelja in premišljevalca najrazličnejših godbeniških izrazov, se je dokaj časa ukvarjala z besedili za to, v celem avtorsko glasbeno predstavo. V njej z dramsko igro in petjem nastopa šest ženskih in štirje moški glasovi, ki jih skoraj dve uri na odru  – spremljajo tudi tri moške muze z instrumentalno spremljavo.

Avtorica zgodbe je Ira Ratej, avtorici dialogov Iza Strehar in Ira Ratej, songe je napisala Ana Duša, avtor glasbe pa je Luka Jamnik.

Uprizoritev sopodpisujejo še scenografka Urša Vidic, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, avtor aranžmajev in korepetitor Sašo Vollmaier, koreografka Anja Möderndorfer, lektor Martin Vrtačnik, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš in oblikovalec svetlobe Boštjan Kos ter seveda režiser, sicer član igralskega ansambla MGL Gregor Gruden, ki je tudi naš sogovornik  v tem prispevku.

Igrajo Gaber K. Trseglav, Karin Komljanec, Matic Lukšič, Filip Samobor, Nataša Tič Ralijan, Gašper Jarni, Lena Hribar Škrlec in Ana Pavlin ter Sara Gorše in Lara Wolf kot gostji. Na odru so ves čas tudi Izidor Leitinger v alternaciji s Sašom Vollmaierjem in Nejc Škofic ali Aleš Ogrin  – vsi klaviaturisti ter bobnar Uroš Buh v alternaciji z Anžetom Žurbijem, ki jim je ob glasbeni naložena tudi odgovorna igralska poza in vloga muz ter delivcev pravice.

Z režiserjem Gregorjem Grudnom sem se po novinarski predstavitvi prve letošnje premiere v MGL, posebej za Radio KAOS, pogovarjal Andrej Pengov.

Leave a Reply

Your email address will not be published.